Potresa v Čilu in Haitiju sta nas izučila, da takšnih katastrof ne moremo preprečiti, lahko pa bistveno zmanjšamo njihove posledice. Vsaka država mora zato uvajati ustrezne ukrepe za zmanjševanje posledic naravnih nesreč.

Pred tednom dni sem obiskal popotresno območje v Čilu, kjer sem videl, kako je mogoče s pravilnimi preventivnimi ukrepi preprečiti številne smrtne žrtve. Voditelji Čila so se izučili iz preteklosti in s preventivo preprečili morebitno humanitarno krizo, ki bi lahko nastopila po potresu.

Uvajala so se stroga pravila pri gradnji potresno varnih stavb, kar je preprečilo številne smrtne žrtve. Dodatno so usposabljali in ustrezno opremili reševalne ekipe, ki so bile ob potresu nemudoma na kriznih žariščih. Vsaka vlada se mora zavedati svoje odgovornosti pri zmanjševanju tveganj naravnih nesreč, saj le preventivni ukrepi lahko preprečijo večino žrtev, vsaka oblika pomoči po potresu pa lahko posledice le blaži.

Smrtnih žrtev v Čilu je bilo nekaj sto, čeprav je bila moč potresa izjemnih 8,8 po Rihterjevi lestvici. Na Haitiju je manj močan potres povzročil več kot dvesto tisoč žrtev. Haiti ni imel nobenih pravil pri gradnji potresno varnih stavb in je bil zelo slabo pripravljen na krizne razmere.

Nauk iz tega primera je univerzalen. Nobena država ni imuna pred naravnimi nesrečami, pa naj bodo potresi ali poplave, nevihte ali vročinski vali. Vedno bolj pogoste naravne nesreče so stvarnost na vseh kontinentih in so najverjetneje posledica podnebnih sprememb. Veliko najrevnejših prebivalcev sveta živi prav v okoljih, kjer je stopnja tveganja za naravne nesreče visoka. Govorimo tudi o gosto naseljenih mestih v poplavnih ali potresnih območjih, včasih celo oboje.

Kultura zmanjševanja tveganj pred naravnimi nesrečami mora biti prevladujoča. Pomirjen sem, da smo v tem pogledu že na pravi poti.

V ta namen obstaja akcijski načrt iz Hyoga, ki ga je podpisalo 168 držav leta 2005, in sicer za obdobje desetih let. Njegov cilj je spraviti posledice naravnih nesreč na minimum.

Hyogo daje nacionalnim oblastem osnovo za ocenjevanje in manjšanje tveganj naravnih nesreč, in sicer skozi načrtovanje, usposabljanje in boljše javno šolstvo. Med drugim načrt spodbuja, da so šole, bolnišnice in druge ključne javne stavbe zgrajene po ustreznih varnostnih standardih.

Na podlagi akcijskega načrt iz Hyoga so Združeni narodi postavili zmanjševanje tveganj naravnih nesreč kot prioriteto. V ta namen sem imenoval svojega posebnega predstavnika za implementacijo akcijskega načrta iz Hyoga. Lansko leto sem tudi sprožil prvo globalno poročilo za ocenjevanje zmanjševanja tveganj naravnih nesreč v Bahrajnu.

Napredek je opazen. V Bangladešu je leta 1970 ciklon Bola povzročil 500.000 smrtnih žrtev. Država je nato zgradila 2.500 zaščitnih ograj pred cikloni in usposobila več kot 32.000 prostovoljcev za pomoč pri evakuacijah. Ko je leta 2007 z visokim valom po državi udaril ciklon Sidr, je umrlo manj kot 4.000 ljudi. Ciklon Nargis je s podobno silo udaril maja 2008 po nepripravljenem Mjanmaru in terjal 140.000 življenj.

Kuba je v letu 2008 utrpela štiri orkane, ki so povzročili za 9 milijard ameriških dolarjev materialne škode, vendar je bilo zelo malo smrtnih žrtev.

Statistika je prepričljiva, vendar nas posledice naravnih nesreč povsem ne izučijo. Veliko vlad ne izvaja preventivnih ukrepov, ki jih priporoča akcijski načrt iz Hyoga.

Nekatere države trdijo, da si preprosto ne morejo privoščiti udejanjanje preventivnih ukrepov, jaz pa trdim, da so stroški bistveno večji, če se takšni ukrepi zanemarjajo.

Vsi vemo, da preventiva vladam dejansko privarčuje sredstva na dolgi rok. Ker je Kitajska med leti 1960 in 2000 za zmanjševanje posledic poplav porabila 3,15 milijarde ameriških dolarjev, se ocenjuje, da je s tem preprečila potencialno materialno škodo za približno 12 milijard ameriških dolarjev.

Podobne ukrepe so izvajali tudi v Braziliji, Indiji, Vietnamu in drugod po svetu.

Vsak ima pri tem svojo vlogo.

Vlade, regionalne in lokalne oblasti morajo narediti odločne korake, da se bodo lahko soočale s prihodnjimi izzivi in nenadnimi šoki.

V poplavnih in potresnih območjih je ključnega pomena oblikovanje in uveljavljanje strogih gradbenih predpisov. Na poplavnih območjih je potrebno naselja ustrezno zavarovati, ali jih celo premestiti, obnoviti naravne zaščitne pregrade v obalnih predeli, kot na primer močvirja z mangrovimi drevesi, zagotoviti bolj utrjeno podlago in boljšo infrastrukturo za urbane revne ter namestiti učinkovite sisteme za hitro opozarjanje pred orkani, poplavami in podobnim.

Takšni ukrepi bodo preprečili na tisoče žrtev. Združeni narodi so vladam pripravljeni pomagati pri teh ukrepih tako na nacionalni kot regionalni ravni. Države donatorke morajo financirati tudi ukrepe za zmanjševanje tveganj naravnih nesreč in krepitev pripravljenosti držav v primeru nesreč. Prilagajanje na podnebne spremembe v tem primeru pomeni naložbe v ukrepe za zmanjševanje posledic naravnih nesreč, krepitev pripravljenosti nanje in ustrezno upravljanje v primeru nesreč.

Potres v Čilu in Haitiju nam je enkrat več jasno pokazal zakaj so preventivni ukrepi tako pomembni. Če želimo preprečiti, da se naravne nesreče spremenijo v katastrofe, moramo ukrepati hitro in modro.

Ban Ki-moon je generalni sekretar Združenih narodov.