Članek Asha-Rose Migiro, namestnice generalnega sekretarja Združenih narodov

Moja zaposlitev je ena izmed redkih, ki mi omogoča, da v razponu nekaj ur srečam tako predsednika kot mater brez doma. V pogovoru z obema sem izvedela isto stvar.

Tri mesece po potresu, ki je uničil Haiti, me je sprejel predsednik Préval. Srečala sva se v njegovi pisarni, ki je v skromni stavbi v parku za porušeno predsedniško palačo. Takoj je poudaril, da mora biti omogočanje izobraževanja v ospredju prizadevanj mednarodne skupnosti pri obnovi Haitija. Brez tega Haiti nima prihodnosti.

Malo po srečanju sem obiskala taborišče, kjer je na tisoče družin brez domov. Takrat pride do mene suha mati in mi pokaže svojega otroka, ki je imel tako žareče oči. Moral je imeti manj kot osem let. "Želi se učiti," mi je povedala odločno, vendar mirno. "Dajte mu to možnost."

Srečala sem osebi, ki imata popolnoma različen družbeni položaj, vendar sta mi obe sporočale isto. Sporočilo, ki sem ga med svojim dvodnevnim obiskom slišala vedno znova. Haitijci želijo in potrebujejo našo pomoč. Ko pride do obnove Haitija, si želijo državo obnoviti zase, delo pa se najprej začne v šoli.

Izobrazba je vstopnica do spodobne službe, še toliko bolj v državi, kot je Haiti, kjer je brezposelnost visoka in razpoložljivost delovnih mest nizka. Obstaja še tudi drugo pomembno dejstvo. V času po naravni nesreči šole ponujajo več kot le izobrazbo. Otrokom dajejo občutek reda sredi kaosa. Šole dajejo občutek varnosti in služijo kot zatočišča. Skratka, dajejo upanje na boljši jutri.

Ko ljudje živijo na robu obupa in jim primanjkuje hrane, zdravil in strehe nad glavo, so takšne stvari toliko bolj pomembne. Iz tega razloga misija Združenih narodov na Haitiju tesno sodeluje s haitijsko vlado in mednarodnimi humanitarnimi organizacijami, da bi s skupnimi močmi čim prej ponovno odprli šole. Matere in otroci so še posebno ranljivi. Potem ko sem bila vse popoldne v taborišču in se kasneje pridružila še nočni straži, sem šele spoznala njihove strahove in frustracije. Ko dežuje, se tla spremenijo v blato. Njihovi šotori se podrejo in tako ni mogoče, da bi spali na suhem. Veliko večji problem pa so temni predeli, kjer sta nasilje in posilstvo pogosta.

Združeni narodi so pri premagovanju teh problemov naredili korak naprej. Haiti sem zato obiskala iz preprostega razloga, da se seznanim s tamkajšnjim stanjem in se na lastne oči prepričam, kako se odzivamo na težave te države. Čeprav se naša pozornost obrača iz premagovanja trenutne krize v dolgoročno okrevanje, mi je povsem jasno, da se morajo Haitijci zanašati predvsem nase. Ponovno so mi zbistrili pogled na položaj preprosti ljudje, s katerimi sem se srečala. "Brez miloščine," je vzklikala skupina brezposelnih mladih iz mesta Leogane, kjer je bil epicenter potresa. Njihove družine so zaradi potresa izgubile večino svojega premoženja, vendar so ohranile svoj ponos. "Dajte nam šole, za vse ostalo bomo poskrbeli sami."

Pred nami je velik izziv. Še pred potresom je bila raven nepismenosti na Haitiju med najvišjimi na polobli, raven vključevanja v šole pa med najnižjimi. Dve odrasli osebi izmed petih ne znata brati in manj kot polovica osnovnošolskih otrok obiskuje šolo. Statistika za visoko šolstvo je še slabša, saj manj kot dva odstotka mladostnikov diplomirata.

Haitijska vlada ima šibak nadzor nad položajem. Večina šol v državi je v zasebni lasti in le 10 do 15 odstotkov je državnih, zato je težko uvesti enotne in ustrezne standarde, kaj šele jih nadzorovati. Konec koncev Haitiju uspeva reševati težave edinole zato, ker Združeni narodi hranijo njegovo prebivalstvo. Zavedati se moramo, da vse težave družbe najbolje poznajo Haitijci sami.

Dobro razumem njihove občutke. V moji rodni Tanzaniji je imel naš prvi predsednik najvišji naziv, ki si ga je bilo mogoče pridobiti, in sicer učitelj. Predsednik Julius "Mwalimu" Nyerere je imel izobrazbo kot temelj samozadostnosti. Stremel je k temu, da se možnost izobraževanja omogoči tako deklicam kot dečkom. Govor je o zapuščini enakosti med spoloma, ki je omogočila tudi mojo kariero.

Na donatorski konferenci v New Yorku je mednarodna skupnost pred približno mesecem dni za Haiti zbrala skoraj 10 milijard ameriških dolarjev. Ta ogromna vsota bo namenjena financiranju celovite prenove države, je pojasnil generalni sekretar ZN Ban Ki Moon. Izobrazba je ključnega pomena.

Združeni narodi v sodelovanju s haitijsko vlado in drugimi partnerji načrtujejo krepitev izobraževalnih ustanov po vsej državi. Cilj je povečati vključenost haitijskih otrok in mladostnikov v šolo. Haiti potrebuje našo solidarnost. To sicer pomeni še druge reči, kot na primer gradnjo klinik, sanitarnih sistemov ter zagotavljanje zdravil, hrane in energentov. Toda vse to pomeni še več, to je namreč temelj za boljši jutri.

Knjige, učitelji, učiteljice in omogočanje izobrazbe so ključnega pomena, kar so že jasno izpostavili predsednik Préval in številni drugi. Konec koncev je to recept za boljše življenje in lepši jutri. Čudoviti in iznajdljivi ljudje Haitija si to povsem zaslužijo.

Vir: Informacijska služba ZN na Dunaju