Okrogla miza: "Možnosti za napredek na podnebnih pogajanjih v Cancunu"

Pravno zavezujocega dogovora o boju proti podnebnim spremembam na svetovni ravni na naslednjih pogajanjih v Cancunu v Mehiki ni pricakovati, so se strinjali udelezenci danasnje okrogle mize v Ljubljani. (Foto - Nebojsa Tejic/STA)23. november 2010 - Danes je na Fakulteti za družbene vede potekala okrogla miza »Možnosti za napredek na podnebnih pogajanjih v Cancunu«, ki jo je organiziralo Društvo za Združene narode za Slovenijo. Spregovorili so mag. Andrej Kranjc, vodja sektorja za mednarodno sodelovanje, Služba vlade za podnebne spremembe, Barbara Kvac iz društva za sonaraven razvoj Focus in Ana Novak, vodja sektorja za globalne izzive na Ministrstvu za zunanje zadeve. Razpravo je moderiral dr. Bojko Bučar, predsednik društva in redni profesor na Univerzi v Ljubljani.

Predsednik društva je v uvodni besedi spomnil na kopenhagenski dogovor, ki je bil sprejet lansko leto decembra na podnebni konferenci v Kopenhagnu. Nato je sogovornikom podal par vprašanj in izhodišč za razpravo. Andrej Kranjc je najprej opozoril, da je bil dogovor sprejet v ozkem krogu držav za zaprtimi vrati. Čeprav je dokument neobvezujoče narave, kar pomeni, da ambicije okoljskih strokovnjakov in širše javnosti niso bile dosežene, je dober v tem, da je podal smernice in politične zaveze za nadaljnja pogajanja. Kot pozitivno stvar dogovora je Kranjc izpostavil kratkoročno finančno shemo, v kateri je obljubljenih 30 milijard dolarjev za države v razvoju v obdobju 2010 – 2012. Mehika, ki je gostiteljica podnebne konference v Cancunu, je bila na začetku leta še optimistična, da bo vendarle mogoče sprejeti pravno zavezujoč dokument do konca leta, a je na sredini leta spoznala, da bo za takšen korak potrebno počakati do naslednjega leta, ko bodo potekala pogajanja v Južni Afriki. V nadaljevanju je predstavil stališča nekaterih držav na pogajanjih in omenil tudi par neformalno izrečenih besed s strani delegatov.

Barbara Kvac je v uvodnem govoru izpostavila, da stališča nevladnih organizacij izhajajo iz znanstvenih spoznanj. Kopenhagenski dogovor je označila kot nepravičnega in vsebinsko praznega. Delegati v Kopenhagnu bi se po njenih besedah morali bolj ambiciozno zavzemati za sprejetje strogih in obvezujočih ciljev. Ne glede na to, da nam ni uspelo doseči učinkovitega dogovora, nam posledice podnebnih sprememb še vedno pretijo na globalni ravni in tega se moramo vselej zavedati na naslednjih pogajanjih. Kot pomemben pogoj za uspeh na pogajanjih v Cancunu in nato v Južni Afriki naslednje leto je izpostavila prevzem zgodovinske odgovornosti s strani razvitih držav. Po drugi strani je opozorila tudi na odgovornost držav v razvoju, ki se morajo zavezati konkretnim ciljem – pri uresničevanju le-teh bi jim morale pomagati premožnejše države s finančno pomočjo in prenosom tehnologije. Glede možnega napredka na pogajanjih v Cancunu je Kvaceva je povedala, da morajo biti sprejeti vsebinski sklepi, ki bodo omogočili uspeh na pogajanjih naslednje leto. Predstavnica Focusa je tudi pokritizirala delovanje Evropske unije, ki po njenem govori nekaj, dela pa drugo. Meni, da bi se EU morala zavezati k 30 % zmanjšanju toplogrednih plinov do leta 2020. S tako ambiciozno držo bi spodbudila tudi ostale države, da sprejmejo visoke in konkretne cilje. Za Slovenijo je povedala, da se trenutno sprejema osnutek Zakona o podnebnih spremembah, bo pa vse odvisno od končnega besedila, ki bo potrjen v državnem zboru.

Tudi Ana Novak iz Ministrstva za zunanje zadeve je bila razočarana nad dogajanjem na podnebni konferenci v Kopenhagnu in označila kopenhagenski dogovor kot skupek nekih političnih zavez med ZDA in državami hitro rastočih gospodarstev (skupina BASIC – Brazilija, Južna Afrika, Indija in Kitajska). Izrazila je tudi nezadovoljstvo glede financiranja kratkoročne sheme s strani EU, ki je del sredstev, namenjenih za mednarodno razvojno pomoč, označila kot nova sredstva za države v razvoju. Po neuspehu pogajanj v Kopenhagnu se je začelo govoriti tudi o koncu multilateralizma. Novakova je mnenja, da je multilateralizem še kako živ – uspešen zaključek pogajanj na konferenci o biotski raznovrstnosti oktobra letos je zadnji dober primer, ki to dokazuje. Danes države same ne morejo enostransko reševati globalnih problemov, ampak morajo za reševanje vprašanj, ki presegajo državne meje, vključiti tudi civilno družbo, gospodarstvo in vse ostale relevantne akterje. EU je po njenem preveč introvertirana in pravzaprav sploh ne ve, kaj želi početi navzven.

V zadnjem delu razprave je Novakova izpostavila pomen vode, s katero je povezanih veliko ostalih globalnih vprašanj, npr. varnost hrane, globalno zdravje, naravne nesreče itd. Na vprašanje, ali na mednarodni ravni potrebujemo novo neodvisno telo, ki bi nadziralo uresničevanje mednarodnih okoljskih obveznosti, je Kranjc odgovoril, da nekakšen verifikacijski mehanizem že obstaja v okviru Kjotskega protokola, ki je učinkovit, in bi se takšen nadzornih mehanizem moral ohraniti tudi v prihodnosti. Govorniki so se tudi strinjali, da imajo gozdovi in ukrepi, ki poskušajo omejiti deforestacijo, velik pomen za Slovenijo, kot tudi za celotno človeštvo. Kvacova je za konec zaključila z mislijo, da države ne bi smele gledati samo na svoje kratkoročne nacionalne interese, ampak bi morale upoštevati interese celotnega človeštva in sveta.

Pripravil: Alen Toplišek

Kategorija: