II. poglavje - Pristojnost sodišča

34. člen

  1. Samo države smejo biti pravdne stranke v zadevah pred Sodiščem.
  2. Sodišče sme pod pogoji, ki jih predpisuje njegov poslovnik, zahtevati od javnih mednarodnih organizacij informacije v zvezi z zadevami, ki jih obravnava in sme tudi sprejemati informacije, če mu jih take organizacije predlože po svoji lastni pobudi.
  3. Kadar gre v zadevi, predloženi Sodišču, za razlago temeljne listine kakšne javne mednarodne organizacije ali kakšnega meddržavnega dogovora, sklenjenega na podlagi omenjene listine, tajnik Sodišča to sporoči prizadeti javni mednarodni organizaciji in ji pošlje prepise vseh spisov pismenega postopka.

35. člen

  1. Sodišče je dostopno za vse države, ki so pogodbene stranke tega Statuta.
  2. Pogoje, pod katerimi je Sodišče dostopno za druge države, določi Varnostni svet, upoštevajoč posebne določbe, obsežene v veljavnih pogodbah, toda v nobenem primeru ne smejo taki pogoji spravljati pravdnih strank v položaj neenakosti pred Sodiščem.
  3. Kadar je država, ki ni članica Združenih narodov, stranka v kaki pravdni zadevi, določi Sodišče znesek, ki naj ga ta stranka prispeva h kritju stroškov Sodišča. Ta določba se ne uporabi, če takšna država že sodeluje pri kritju stroškov Sodišča.

36. člen

  1. Pristojnost Sodišča se razteza na vse zadeve, ki mu jih stranke predlože, kakor tudi na vse primere, ki so posebej določeni v Ustanovni listini Združenih narodov ali v veljavnih pogodbah in dogovorih.
  2. Države, ki so pogodbene stranke tega Statuta, smejo kadarkoli izjaviti, da v razmerju do vsake druge države, ki sprejme isto obveznost, pripoznavajo kot obvezno ipso facto in brez posebnega sporazuma pristojnosti Sodišča v vseh pravnih sporih, ki se nanašajo na:

    a) razlago kakšne pogodbe,

    b) katerokoli vprašanje mednarodnega prava,

    c) obstoj kakšnega dejstva, ki bi pomenilo, če se ugotovi, kršitev kakšne meddržavne obveznosti,

    d) naravo ali obseg odškodnine, ki se mora dati za kršitev kakšne mednarodne obveznosti.
     

  3. Prej omenjene izjave se lahko dajo brezpogojno ali pod pogojem vzajemnosti med več državami ali med določenimi državami, ali pa za določen čas.
  4. Takšne izjave se deponirajo pri generalnem sekretarju Združenih narodov, ki pošlje njih prepise pogodbenim strankam tega Statuta in tajniku Sodišča.
  5. Izjave, ki so bile dane po 36. členu Statuta Stalnega meddržavnega sodišča in so še v veljavi, se med pogodbenimi strankami tega Statuta štejejo, kot da je z njimi bila sprejeta obvezna pristojnost Meddržavnega sodišča za preostali čas njihove veljavnosti v skladu z njihovimi določbami.
  6. Če nastane spor o tem, ali je Sodišče pristojno, odloči Sodišče.

37. člen

Če kakšna veljavna pogodba ali kakšen veljaven dogovor določa, da se kakšna zadeva predloži sodišču, ki bi ga moralo ustanoviti Društvo narodov, ali pa Stalnemu meddržavnemu sodišču, naj se ta zadeva, kadar gre za pogodbene stranke tega Statuta, predloži Meddržavnemu sodišču.

38. člen

  1. Sodišče, katerega naloga je odločati v skladu z mednarodnim pravom v sporih, ki se mu predložijo, naj uporablja:

    a) meddržavne dogovore, bodisi splošne bodisi posebne, s katerimi so postavljena pravila, ki jih države v sporu izrečno pripoznavajo,

    b) mednarodni običaj kot dokaz obče prakse, ki je sprejeta kot pravo,

    c) obča pravna načela, ki jih pripoznavajo civilizirani narodi,

    d) sodne odločbe, s pridržkom določbe 59. člena, in nauk najbolj kvalificiranih pravnih strokovnjakov različnih narodov, kot pomožno sredstvo za ugotavljanje pravnih pravil.

  2. Ta določba ne omejuje pravice Sodišča, da odloča o zadevi ex aequo et bono, če se pravdne stranke o tem sporazumejo.