V začetku leta 2022 je v Avstriji v veljavo stopil zakon, ki omogoča polnoletnim, ki so neozdravljivo bolni ali imajo hudo in trajno bolezen, da si zagotovijo posredno pomoč pri samomoru. Sprejetje novega zakona je bilo potrebno, ker je absolutno prepoved pomoči pri samomoru v lanskem letu odpravilo zvezno sodišče, ki je razsodilo , da »krši posameznikovo pravico do samoodločbe«.
Do letošnjega leta, je namreč po avstrijski zakonodaji vsakomur, ki je nekoga napeljeval k samomoru ali mu pri tem pomagal, grozilo do pet let zapora. Kljub spremembi ureditve pa bo kazen ostala enaka za vse, ki bi aktivno sodelovali pri pomoči pri samomoru druge osebe, četudi bi jih le ta prosila za pomoč. Prav tako pa nov zakon izključuje vse osebe, ki niso polnoletne ali imajo kakršnekoli duševne motnje.
Državni funkcionarji poudarjajo, da je vlada namenila več sto milijonov evrov sredstev za razvoj paliativne oskrbe in preprečevanja samomorov. Takšna ureditev naj bi zagotovila, da bo vsakomur na voljo izbira in nikomur ne bo potrebno izbrati smrti.
Do dekriminalizacije in legalizacije pomoči pri samomoru tudi sicer prihaja v vedno več evropskih državah – dovoljena je v Švici, Luksemburgu, Španiji, Belgiji in na Nizozemskem.
Postopek
Pridobitev dovoljenja je zelo strogo urejena, odločalo se bo namreč v vsakem konkretnem primeru posebej. Posameznik bo moral najprej pridobiti končno diagnozo ter potrdilo, da je sposoben sprejemati lastne odločitve. Stanje vsakega prosilca bosta ocenila dva zdravnika, en od njiju pa bo moral biti specialist za paliativno medicino.
Po pridobitvi odobritve obeh zdravnikov, mora posameznik čakati 12 tednov, ki naj bi bili na voljo za razmislek o odločitvi. V primeru, da gre za neozdravljivo bolezen bo to obdobje trajalo le dva tedna.
Po preteku časa za razmislek, mora bolnik o svoji nameri obvestiti odvetnika ali notarja. Po notifikaciji bo lahko posameznik v lekarni prevzel smrtonosni odmerek zdravila.
Z namenom preprečevanja zlorab bodo imena lekarn, ki prodajajo tovrstna zdravila, znana samo odvetnikom in notarjem, ki bodo obveščeni o osebi, ki želi storiti samomor.
Presoja nove ureditve
Nekateri politični nasprotniki so že v času sprejemanja zakona izpostavili, da nova zakonodaja še vedno postavlja osebam, ki si želijo končati življenje, preveč ovir in jim onemogoča svobodno izražanje njihove volje. Spet drugi pa so poudarjali, da je bilo sprejetih še premalo omejitev, kajti ocena psihiatra naj ne bi bila dovolj za resnično oceno bolnikove sposobnosti odločanja.
Izmed 193 držav članic OZN, je evtanazijo ali pomoč pri samomoru legaliziralo le 6 držav. Iz različnih interpretacij s strani organov OZN iz Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Konvencije o otrokovih pravicah in Konvencije o pravicah invalidov izhaja, da OZN tako imenovane “pravice do smrti” ne sprejema. Celo nasprotno, OZN izraža zaskrbljenost glede izvajanja tovrstnih praks v državah, kjer je pomoč pri samomoru in evtanazija uzakonjena. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je zavzelo stališče, da 2. člen Konvencije, ki opredeljuje pravico do življenja, ne more biti razumljen na način, da je posamezniku zagotovljena samoodločba, ki omogoča vsakomur pravico do izbire med življenjem in smrtjo.
V Sloveniji je tako evtanazija kot tudi pomoč pri samomoru prepovedana, Kazenski zakonik namreč določa za kaznivo dejanje pomoči pri samomoru zaporno kazen do petih let. Edina omilitev, ki jo v zakonu najdemo je znižanje zaporne kazni na do treh let, v primeru, da so bile dane posebne olajševalne okoliščine, ko je storilec žrtvi pomagal pri samomoru. V državnem zboru je bila že večkrat odprta razprava o tej tematiki ter pobude k spremembi zakonodaje, vendar vedno brez jasnega zaključka.
Zakonska ureditev evtanazije in pomoči pri samomoru že dlje časa burita duhove tako strokovne kot tudi laične javnosti. Različni pogledi, različna prepričanja in v različnih državah zelo raznolike ureditve. Iz leta v leto se bolj poudarja avtonomija in svobodna volja posameznika, ki se par exellence izraža pri odločanju pacienta o vseh medicinskih posegih na njegovem telesu. Slovenski Zakon o pacientovih pravicah določa, da je (z minimalnimi omejitvami) posameznik popolnoma svoboden pri odločanju o tem, ali bo poseg na njem opravljen ali ne, četudi odklonitev posega lahko pomeni izrazito poslabšanje zdravstvenega stanja in kasneje tudi smrt. Zato se morda postavlja vprašanje, zakaj nekatere zakonodaje, še vedno tako vztrajno prepovedujejo pomoč medicine pri odločitvi posameznika o končanju svojega življenja, predvsem v primerih, ko je jasno, da izboljšanja zdravstvenega stanja ne bo, oseba pa trpi hude telesne kot tudi duševne bolečine.
Avtorica: Ana Mestinšek Mubi
Viri:
https://www.bbc.com/news/world-europe-59847371
https://www.bundesverfassungsgericht.de/SharedDocs/Pressemitteilungen/EN/2020/bvg20-012.html
https://www.vfgh.gv.at/downloads/G_139-2019_EN_shortened_Version_Website.pdf
