Približno 69 držav na svetu inkriminira homoseksualne odnose med dvema odraslima osebama, ki sami podata privolitev v tak odnos, posledično se na dnevni ravna dve milijardi ljudi sooča z diskriminacijo. S tem problemom se aktivno spopada Victor Madrigal-Borloz, neodvisni strokovnjak ZN za kršitve človekovih pravic, konkretneje se ukvarja prav z diskriminacijo, ki temelji na spolni usmerjenosti in spolni identiteti posameznika.
Gospod Madrigal – Borloz je obenem tudi advokat za eliminacijo spreobrnitvenih terapij, morda bolje znanih pod angleškim izrazom »conversion therapy«. Takšne prakse uporabljajo psihološke, fizične in duhovne posege z namenom, da bi spremenile posameznikovo spolno usmerjenost v heteroseksualno. Izvajalci svoje posege opravičujejo s trditvijo, da gre pri istospolno usmerjenih posameznikih za bolezen, ki jo je potrebno zdraviti. Takšni razlagi nasprotujejo številne zdravstvene ustanove, ki že več let poudarjajo, da v medicini ni mogoče najti podlage za takšne posege. Poleg tega opozarjajo tudi na neučinkovitost ter potencialno škodljivost takšnih praks za zdravje posameznikov. Leta 2016 je Svetovno psihiatrično združenje poročalo, da ni našlo nobenih znanstvenih dokazov, ki bi napeljevali na to, da je mogoče prirojeno spolno usmerjenost spremeniti. Leta 2021 pa je Neodvisna forenzična skupina strokovnjakov (IFEG) označila spreobrnitvene terapije za obliko prevare, lažnega oglaševanja ter goljufije.
Leta 2020 je bilo na zahtevo Sveta za človekove pravica izdano poročilo o spreobrnitvenih terapijah. Ugotovitve kažejo, da se izvajajo v vsaj 68ih državah in to na vsakem kontinentu. Eksplicitno so naštete države v Afriki, Kitajska, Južna Koreja ter nekatere države vzhodne Evrope. V ZDA je bilo približno 700 000 ljudi izpostavljenih spreobrnitvenim terapijam na vsaj eni točki v življenju. Morda ne bi pričakovali, vendar je tudi Švica ena izmed držav, ki izvaja take terapije, približno 14 000 ljudi se tam »zdravi«.
Med pisanjem poročila je Madrigal – Borloz obiskal številne države in zbral izpovedi ljudi, žrtev takšnih praks. Cerkve in zdravilci so se pri terapijah posluževali psihološkega zdravljenja ter tehnik, ki so vključevale elektrošoke, fizično nasilje, »popravne« spolne odnose in številne druge nehumane oblike »zdravljenja« za katerega niso dobili privolitve udeležencev. Znanstvenih dokazov, ki bi potrjevali uspeh takšnih terapij ni, po drugi strani pa lahko udeležencem povzročijo tako fizične kot psihične težave. Mehanizmi ZN proti mučenju so presodili, da so te prakse, zaradi travm ki jih povzročajo udeležencem, lahko enakovredne dejanjem mučenja ali krutega nečloveškega ravnanja.
Spodbudno je, da so se v zadnjih letih trudi za ukinitev pretvorbenih terapij povečali. V letu 2021 sta parlamenta Kanade in Francije z zakonom prepovedala spreobrnitvene terapije, februarja 2022 pa je to storila še Nova Zelandija. Lahko rečemo, da so te države sledile Nemčiji in Albaniji, ki sta to storili še nekoliko prej. V prihodnosti pa se morda spremembe obetajo tudi v Švici, saj sta kantona Vaud in Ženeva nedavno zagnala podobno iniciativo.
Posebej pa moramo biti pozorni na države, ki promovirajo takšne vrste terapij. Primer je Gana, kjer razmišljajo o uveljavitvi zakonodaje, ki bi kaznovala vsakogar, ki je že zgolj osumljen pripadnosti skupnosti LGBT+. Kazen naj bi bila 5 let zapora, poleg tega pa zakon izrecno dovoljuje spreobrnitveno terapijo. Skupaj z devetimi drugimi strokovnjaki človekovih pravic je gospod Madrigal-Borloz pisal predsedniku Gane, z namenom opozoriti ga na dejstvo, da bi tak zakon pomenil temeljni odmik od mednarodnih obveznosti države, navedel mu je tudi primere škodljivih učinkov, ki bi jih imel na ljudi, ki živijo v Gani in na nepredstavljivo trpljenje, ki bi ga spreobrnitvena terapija povzročila.
Kje najti rešitev? Države naj prepovejo te prakse in razveljavijo zakone, ki jih dovoljujejo pa tudi tiste, ki kriminalizirajo raznolikost spolne usmerjenosti in spolne identitete. Neodvisni strokovnjak tega področja priporoča tudi nujno ukrepanje za zaščito otrok in mladostnikov. Vsekakor pa bo potrebno sodelovati tudi z religioznimi ustanovami, ki so največkrat izvajalci. Te morajo spoznati, da takšne terapije niso niti učinkovite, niti etično sprejemljive.
Vira:
https://news.un.org/en/story/2020/06/1066652
https://news.un.org/en/story/2022/02/1112242
Avtorica prispevka: Hana Gabrijelčič
