3.1.1. Nadzor nad meritornimi odločitvami, ali tudi nad odločitvami o pristojnosti?

Sam obseg zmožnosti Meddržavnega sodišča, da ravna in ukrepa v sferi pritožbenega nadzora, je temeljnega pomena. Meddržavno sodišče mora biti vedno in vsak čas prepričano, da uživa pristojnost za reševanje predložene zadeve.1 Dejstvo uživanja pristojnosti za reševanje zadeve lahko, vsaj v okviru odnosa do Sveta ICAO, črpamo in 84. člena Čikaške konvencije. Po slednji določbi ima Meddržavno sodišče pristojnost nadzora nad odločitvami Sveta ICAO, v primeru pritožbe s strani države članice organizacije ICAO. Dikcija 84. člena pa sama po sebi ne razkrije, ali termin “odločitev” predstavlja le (končne) odločitve o vsebini (oziroma meritorne odločitve), ali pa termin krije tudi odločitve o pristojnosti, ki jih sprejme Svet ICAO v postopku reševanja sporov po 84. členu konvencije. Z drugimi besedami, jezikovna razlaga 84. člena ne razkrije, ali je Meddržavno sodišče pristojno tudi v primeru pritožbe zoper odločitev Sveta ICAO o tem, da je (oziroma ni) pristojno za reševanje danega spora o razlagi oziroma uporabi Čikaške konvencije. 

Problem vsekakor ni zgolj hipotetičen. Že v prvi zadevi, v kateri je Meddržavno sodišče odločalo o pritožbi zoper odločitev Sveta ICAO2, je Pakistan kot stranka v postopku oporekal možnosti nadzora s strani Meddržavnega sodišča nad odločitvami, ki niso vsebinske (oziroma končne vsebinske odločitve).3 Ne glede na to, Meddržavno sodišče ni pritrdilo argumentom Pakistana. Iz odločitve v primeru jasno izhaja prepričanje sodišča, da se ne sme razlikovati med končnimi vsebinskimi odločitvami in končnimi odločitvami o pristojnosti Sveta ICAO, vsaj v postopku nadzora s strani Meddržavnega sodišča.4 

Meddržavno sodišče je poudarilo, da bi nasprotovalo standardom dobrega pravnega delovanja (ang. good administration of justice), v kolikor bi dopustili mednarodnemu telesu (konkretno Svetu ICAO), da odloča o vsebinskih vprašanjih spora, če predhodno vprašanje pristojnosti tega telesa za samo odločanje v sporu ne bi bilo rešeno.5 Tudi sodnik Meddržavnega sodišča g. Lachs v svoji deklaraciji, izdani po sodbi v primeru iz leta 1972 med Indijo in Pakistanom navaja, da bi lahko pisci Čikaške konvencije, v kolikor bi hoteli, da se termin “odločitev” iz 84. člena razume kot “končna odločitev o vsebini”, to tudi jasno tako zapisali.6 Opustitev takšnega normiranja je gotovo indikator pravega namena piscev, da ne izključijo odločitev Sveta ICAO o svoji pristojnosti iz nadzora Meddržavnega sodišča, kar je razumljivo – saj so vprašanja pristojnosti v mednarodnem pravu po pomembnosti primerljiva z vsebinskimi vprašanji.7

Iz tega nujno izhaja, da so tudi odločitve Sveta ICAO o svoji lastni pristojnosti za reševanje morebitnega spora lahko podvržene presoji Meddržavnega sodišča preko instituta pritožbe iz 84. člena Čikaške konvencije ter, vsaj posredno, iz drugega odstavka 2. člena sporazuma IASTA.8

3.1.2. Dodatno: možnost pritožbe na Meddržavno sodišče zoper odločitev Sveta ICAO po prvem odstavku 2. člena sporazuma IASTA

Zanimivo je vprašanje, ali obstaja možnost pritožbenega nadzora Meddržavnega sodišča tudi v primeru odločitev Sveta ICAO po prvem odstavku 2. člena sporazuma IASTA. Ključna razlika med prvim in drugim odstavkom 2. člena IASTA je v tem, da v primerih drugega odstavka obravnavamo postopek odločanja Sveta ICAO v sporu o razlagi ali uporabi sporazuma IASTA, v primerih prvega odstavka pa takšnih sporov o razlagi in uporabi ni – vsaj ne v luči očitkov kršitve sporazuma IATSA. Namreč, prvi odstavek pokriva primere, kjer zaradi zakonitega izvrševanja pravic iz sporazuma IATSA prihaja do nastanka tenzij med državami pogodbenicami, oziroma celo do negativnih učinkov, zaradi ravnanja ene države pogodbenice drugi državi pogodbenici. Te posledice pa vseeno ne izhajajo iz kršitve obveznosti po sporazumu IASTA. 
Vse to pomeni, da odločitve Sveta ICAO, ki jih sprejme v okviru prvega odstavka 2. člena, ne predstavljajo vsebinskih odločitev o sporih glede uporabe in razlage sporazuma v povezavi z določeno kršitvijo. V primeru, ko pa bi Svet ICAO vseeno obravnaval v svojih odločitvah po prvem odstavku vsebinska vprašanja kršitev obveznosti držav pogodbenic, se situacija kvalitativno spremeni. Zoper takšno odločitev, čeprav po prvem odstavku (in ne po drugem odstavku 2. člena), utegne država pogodbenica sprožiti pritožbeni postopek pred Meddržavnim sodiščem mutatis mutandis kot če bi Svet ICAO že v samem začetku odločal v postopku po drugem odstavku 2. člena sporazuma IASTA.9

Avtor: Anže Mediževec

Članek predstavlja zgolj tretjega izmed štirih delov razsikovalnega prispevka.
Do naslednjega dela lahko dostopate tukaj, prispevek pa se začne tukaj

Sprotni viri in literatura

  1. Appeal Relating to the Jurisdiction of the ICAO Council, Judgment, I.C.J. Reports 1972, p. 46, para. 13.
  2. Appeal Relating to the Jurisdiction of the ICAO Council, Judgment, I.C.J. Reports 1972, p. 46.
  3. Ibidem, para. 17. Glej tudi: Appeal relating to the Jurisdiction of the ICAO Council under Article II, Section 2, of the 1944 International Air Services Transit Agreement (op. 6), para. 30.
  4. Appeal Relating to the Jurisdiction of the ICAO Council, Judgment, I.C.J. Reports 1972, p. 46, para. 17-18, 26.
  5. Ibidem.
  6. Declaration Judge Lachs, str. 73, v: Appeal Relating to the Jurisdiction of the ICAO Council, Judgment, I.C.J. Reports 1972, p. 46. 
  7. Ibidem, str. 74. Glej tudi: Sztucki, Jerzy: Intervention under Article 63 of the ICJ Statute in the Phase of Preliminary Proceedings: The Salvadoran Incident, v: American Journal of International Law, 79 (1985) 4, str. 14. 
  8. Appeal relating to the Jurisdiction of the ICAO Council under Article 84 of the Convention on International Civil Aviation (op. 6), para. 33.
  9. Appeal Relating to the Jurisdiction of the ICAO Council, Judgment, I.C.J. Reports 1972, p. 46, para. 19-25.