Uvod
Pandemija korona virusa je popolnoma spremenila naš način življenja, saj so številne države zaprle meje, mnoga podjetja pa prekinila z obratovanjem. Tudi kulturne dejavnosti, profesionalni šport in turizem so se pokazali kot najbolj ranljive dejavnosti, ki so izgubile ves dobiček, medtem ko so zdravstveni sistemi v mnogih državah postali preobremenjeni. Vse to je bilo pred letom dni za tako globaliziran svet nepredstavljivo, medtem ko so zaprte meje, ostri vladni ukrepi in karantena danes naša nova realnost. Naš vsakdan se je nekaj več kot 100 let po izbruhu španske gripe spremenil, ko se je decembra 2019 v kitajskem mestu Wuhan pojavil nov virus, ki je razkril vse pomanjkljivosti epidemiološke veje zdravstva najnaprednejših držav in se kasneje razširil na skoraj vse države sveta ter zahteval že več kot dva milijona smrtnih žrtev. Kitajska vlada se je na izbruh virusa odzvala z gradnjo novih bolnišnic in vključitvijo varnostnih sil v upravljanje pandemije z vzpostavitvijo popolne karantene za več kot 50 milijonov ljudi v osrednji provinci Hubei. V prvih tednih in mesecih po izbruhu so bile vse oči mednarodne skupnosti usmerjene v Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO), ki bi v takšnih primerih morala imeti vodilno vlogo pri globalnih zdravstvenih vprašanjih, a se je SZO vseeno zelo hitro znašla pod množičnimi kritikami. Mednje je sodil tudi nekdanji ameriški predsednik Donald Trump, ki je napovedal prenehanje financiranja SZO in tudi izstop Združenih držav Amerike (ZDA) iz organizacije, saj naj bi slednja prepozno razglasila globalno pandemijo. Kljub temu, da so vodilni v SZO kasneje priznali, da so napačno presodili razsežnost virusa in so na medijskih konferencah govorili o skupnih smernicah za boj proti virusu, pa so ravno ta navodila prepogosto sprožila zmedo, kontradiktorne informacije, nemir in negotovost v mednarodni skupnosti in svetovni javnosti. V času, ko se države soočajo s cepilnim nacionalizmom, splošnim pomanjkanjem medicinske opreme, ventilatorjev in z obilico nepreverjenih informacij, lahko vidimo tudi prve ocene odzivov nekaterih najpomembnejših akterjev med katere nedvomno sodita tudi SZO in Evropska unija (EU).
Ravno zato bo članek v dveh delih analiziral zakaj se je SZO tako slabo odzvala na pandemijo in kaj se je zgodilo s solidarnostjo EU v času pandemije. Čeprav je bila tudi vloga Ljudske republike Kitajske (Kitajska) na začetku pandemije kritizirana zaradi njene ne-transparentnosti, prikrivanja dokazov in širjenja dezinformacij, pa je Kitajski upelo pokazati impresivno državno zmogljivost in disciplino, ko gre za zatiranje izbruha virusa. Po konsolidaciji razmer v svoji državi je Kitajska z diplomacijo mask skušala popraviti svoj narušen ugled in se skozi donacije zaščitnih mask, medicinske opreme in finančnih sredstev prikazati kot alternativna globalna velesila. Kitajski je šlo na roko tudi dejstvo, da je pomagala drugim državam v času, ko so se ZDA kot edini pravi svetovni hegemon soočale z obtožbami novodobnega piratstva, s tem ko so zaplenile številne ventilatorje, maske in drugo zaščitno opremo, ki je bila namenjena za izvoz v druge države. Evropska unija je izpustila še en odločilni trenutek po migracijski krizi. Podobno kot pri migrantski krizi so se države članice same borile z virusom, pri čemer so pozabile na (pre)večkrat opevano evropsko solidarnost, ko je šlo za pomoč najbolj prizadetim državam, namesto, da bi se države članice poenotile proti skupni grožnji. Navsezadnje je bila SZO deležna kritik ravno zaradi prepočasnega odziva na pandemijo, čeprav je SZO v preteklosti podobne izbruhe razglasila prehitro. SZO naj bi bila odgovorna tudi, ker ni pravočasno zagotovila kredibilnih informacij, saj je sledila samo stališču uradne Kitajske, medtem ko je ignorirala opozorila iz t. i. Republike Kitajske (Tajvan) o nevarnostih korona virusa.
Avtor: Marko Miladinović
II. del bo kmalu dosegljiv tukaj.
