Odziv svetovne zdravstvene organizacije
Na začetku leta 2020 je mednarodno skupnost pretresla svetovna kriza, s katero se nismo soočali desetletja. Kriza v obliki pandemije, ki ne razlikuje med narodnostmi, rasami ali religijo, zato za reševanje zahteva visoko stopnjo globalnega sodelovanja. Kot posebna agencija Združenih narodov za mednarodno javno zdravje je SZO veljala za globalnega koordinatorja pri reševanju te pandemije in osrednji vir informacij o virusu. Vse se je začelo 31. decembra 2019, ko so kitajske oblasti opozorile SZO na primere pljučnice neznanega izvora v mestu Wuhan, v provinci Hubei na Kitajskem. Kmalu je virus, ki je kasneje dobil ime COVID-19 ušel nadzoru oblasti v Wuhanu in se razširil v druge kitajske province. Sledili so tudi prvi zabeleženi primeri v Južni Koreji, Tajski in na Japonskem. Čeprav so znanstveniki SZO v Wuhan smeli vstopiti šele tri tedne po izbruhu virusa zaradi popolnega zaprtja mesta, je SZO še naprej hvalila kitajsko vlado zaradi njihove transparentnosti.
Ne glede na njeno centralno vlogo je SZO podala vprašljiva navodila o tem kako ravnati s pandemijo, in izgubila veliko dozo verodostojnosti. Zlasti na začetku pandemije je SZO večkrat napačno obveščala javnost in je posledično samo pospešila širjenje virusa. SZO je tako 14. januarja 2020 v uradni izjavi objavila, da ni jasnih dokazov o prenosu virusa s človeka na človeka. Ker je bil znanstvenikom SZO onemogočen dostop do t. i. ‘ground zero’ pandemije, se je morala SZO zanašati na uradne kitajske podatke in na podlagi njih poročati mednarodni skupnosti. Težava pri uradnih kitajskih podatkov je bila v tem, da so prezrli poročila nekaterih kitajskih zdravnikov, ki so že takrat sumili na prenos s človeka na človeka. Poleg nekaterih kitajskih zdravnikov so tudi tajvanske oblasti prišle do nasprotnega sklepa uradne Kitajske. Tajvanski centri za nadzor bolezni niso samo domnevali, da se virus prenaša preko ljudi, temveč so o svojih sumih obvestili tudi SZO preko International Health Regulations (IHR) – okna za poročanje mednarodnih zdravstvenih predpisov, ki deluje kot platforma agencije za izmenjavo informacij in posodobitev, vendar iz IHR niso nikoli odgovorili tajvanskim oblastem. Razlog, zakaj SZO ni upoštevala tajvanskega mnenja leži v tem, da SZO, tako kot velika večina mednarodne skupnosti ne priznava Tajvana kot državo. Poleg tega, je Kitajska zelo pomembna partnerica za SZO, saj kar 80 % sredstev za financiranje SZO prihaja iz prostovoljnih prispevkov, pri čemer je Kitajska drugi največji donator. Kako pomembna je Kitajska za SZO, se kaže tudi v tem, da je generalni direktor SZO Tedros Adhanom za svoj prvi uradni obisk izbral Kitajsko, kjer je poudaril podporo načelu enotne Kitajske, zaradi česar SZO v svojih uradnih dokumentih naslavlja Tajvan kot Tajpej in okolica.
Glavna težava SZO leži v tem, da organizacija predstavlja hkrati strokovno zdravstveno agencijo in politično telo, na katerega vplivajo njene države članice. S tem, ko se je virus še naprej širil po Evropi in dosegel Ameriko, je SZO v svojih priporočilih še vedno vztrajala naj potovalna industrija ohrani nespremenjen status, saj naj ne bi bilo razlogov za ukrepe, ki bi po nepotrebnem posegali v mednarodna potovanja in mednarodno trgovino. Tajvan je bil med redkimi, ki je ta nasvet ignoriral. Tako je tajvanska oblast prepovedala potovanja, kar se je kasneje pokazalo kot dober ukrep za odložitev širjenja virusa, zmanjšanje števila okuženih, saj je s tem oblast omogočila zdravstvenim centrom kvalitetnejše zdravljenje bolnikov. Medtem ko je Tajvan svojim državljanom delil obrazne maske, je SZO mednarodni skupnosti svetovala, da so te nepotrebne, čemur so številne države sprva sledile, med drugim tudi Slovenija. Kasneje, kot vemo, so zdravstveni strokovnjaki poudarili, da maske dejansko lahko pomagajo upočasniti širjenje bolezni dihal, zlasti med asimptomatskimi bolniki. Po poročanju francoskega časnika Le Monde je Kitajska mobilizirala svoje zaveznike, da bi vplivala na SZO in s tem preprečila, da bi se zaradi izbruha COVID-19 razglasile globalne izredne razmere, saj tovrstna oznaka nalaga omejitve za potovanja in prevoza blaga, nekaj, čemur se je Kitajska kot največji svetovni izvoznik blaga želela izogniti. Kljub temu, da odbor za nujne primere SZO 22. januarja 2020 ni uspel označiti izbruh virusa kot izredno stanje javnega zdravja, pa je SZO 30. januarja, ko je bilo po vsem svetu zabeleženo več kot 10 000 primerov vendarle razglasila koronavirus za nujno nevarnost javnega zdravja, kar je na lestvici alarmov samo stopnjo nižje kot razglasitev globalne pandemije. SZO je virus COVID-19 uradno razglasila za pandemijo 11. marca 2020, ko je bil virus že prisoten v 118 državah. Razlog za tako pozno razglasitev je verjetno ležala v negativni izkušnji iz leta 2009, ko se je mednarodna skupnost soočila z epidemijo H1N1, ki je bila znana tudi kot prašičja gripa. Tedaj je SZO prehitro razglasila pandemijo, saj se je na koncu izkazalo, da je prašičja gripa enako usodna za ljudi kot običajna gripa.
Avtor: Marko Miladinović
Do prvega dela prispevka lahko dostopate na povezavi.
Do tretjega dela prispevka pa bo možno dostopati tukaj.
