Odziv Evropske unije
Druga pomembna organizacija, ki se je zaradi odziva na COVID-19 znašla pod kritikami je Evropska unija, saj je izbruh pandemije postavil pod vprašaj vse temelje, na katerih je EU vrsto let slonela. Države članice so se z virusom borile samostojno in storile vse, kar je v njihovi moči, da zaščitijo svoje prebivalstvo – njihovo zdravje, službe in nacionalno gospodarstvo. Tako je korona virus v Uniji mutiral v dejavnik, ki je sposoben spremeniti vse družbene, politične in kulturne navade Evropejcev. Zato v začetku pandemije ni bila tako usodna moč njegovega patogena kot pa percepcija grožnje, v kateri so se kot prve žrtve znašli dolgo opevana evropska solidarnost in štiri temeljne svoboščine (prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala).
Tako kot je v vojni prva žrtev mir, je v pandemiji prva žrtev mobilnost. Čeprav je imela EU več kot dva meseca prednosti pred Kitajsko, je celotna Unija pričakala pandemijo nepripravljeno. Italija, ki se je izkazala kot najbolj prizadeta država EU, se je v prvih ključnih tednih pandemije soočila s kruto realnostjo, da je v resničnih krizah evropska solidarnost samo mit, saj se na italijansko prošnjo preko koordinacijskega centra za nujni odziv v februarju 2020 sprva ni odzval nihče. Italija je tovrstno ‘solidarnost EU’ občutila že v obdobju migrantske krize, ko so države članice EU ob enormnem prilivu migrantov iz Afrike ostale neme pri razporeditvi migrantov po sistemu kvot. Tokrat se je Italija odzvala veliko bolj burno, saj je v tem primeru šlo za ignoranco, ko gre za trpljenje njenih državljanov. To je v državi, ki je tretja največja neto plačnica v skupni EU proračun vodilo v masovno snemanje zastav EU po institucijah, med drugim tudi s strani podpredsednika italijanskega parlamenta Fabia Rampellija in številnih županov po vsej Italiji. Šokanten podatek je tudi to, da sta se Kitajska in Rusija odzvali na izredne razmere v Italiji hitreje kot katerakoli druga članica Evropske unije. Kot v številnih drugih primerih po svetu se je tudi na primeru Italije izkazalo, da prostor kjer EU ali ZDA ne delujeta efektivno, takoj postane zanimiv za druge akterje, ki želijo preko mehke moči doseči svoje nacionalne interese. V tej luči lahko razumemo tudi rusko humanitarno misijo, v kateri je sodelovalo 14 letal z zdravstveno opremo za Rim, ki morda predstavlja najbolj učinkovito mednarodno operacijo ruskega obrambnega ministrstva, saj je Organizacija severnoatlantske pogodbe (NATO) vplivala na 9 držav članic, da prepovejo ruskim vojaškim letalom prelet skozi svoj zračni prostor na poti v Italijo. Ruska strategija za osvajanje tega območja temelji na letih neprekinjenega dvorjenja italijanskim evroskeptikom in desničarskim populistom, ki so hkrati največji zagovorniki zbliževanja odnosov z Moskvo. Da je Italija v očeh Moskve videna kot najšibkejši člen EU in potencialno država, ki v neki točki ne bo dala svojega soglasja za nadaljevanje sankcij proti Rusiji, se vidi tudi v času predvolilnih kampanj, ko številni volivci za gospodarski propad italijanske ekonomije krivijo EU in valuto evro.
Ne samo Rim, tudi države Zahodnega Balkana (ZB), ki so se jasno opredelile k pridružitvi EU in so leta usklajevale svojo zakonodajo z evropsko, so se soočile s prepovedjo izvoza zdravstvene opreme zunaj EU in bile tako prepuščene same sebi, kar pomeni da je samopomoč in samoohranitev vodilni princip za vse države v trenutnih mednarodnih okoliščinah. Če so se v prvem valu pandemije države ZB soočale s problemom nabave medicinske opreme, se danes te države soočajo s problemom nabave cepiv. Države ZB so se pri nabavi cepiv najbolj zanašale na COVAX mehanizem, ki pa do sedaj ni dostavil niti ene doze cepiv in na EU mehanizem, ki vključuje tudi države ZB. Kljub temu, da je evropska komisija 28. decembra 2020 sprejela paket v višini 70 milijonov EUR nepovratnih sredstev za ZB v okviru predpristopne pomoči za nakup cepiva od EU in da se je cepljenje znotraj EU začelo že na koncu decembra, se v času pisanja članka v regiji izvaja cepljenje samo v Albaniji (975 doz kot donacija neimenovane države), na Hrvaškem (članica EU) in v Srbiji. Ko gre za cepljenje proti COVID-19 na 100 prebivalcev, je Srbija po statistiki najuspešnejša evropska država in se v največji meri naslanja na ameriško, kitajsko in rusko cepivo preko bilateralnih sporazumov z omenjenimi državami in ne preko EU mehanizma, hkrati pa je na nek način prevzela vlogo EU v regiji, ko gre za distribucijo cepiv in obljubila pomoč tudi Bosni in Hercegovini, Črni gori in Severni Makedoniji. Vse to daje evroskeptikom prostor za kritiko, saj se postavlja vprašanje ali so državljani ZB drugorazredni v odnosu na tiste, ki so že v Uniji.
Pandemija COVID-19 ni le izziv za svetovni red, kot ga poznamo, ampak vpliva tudi na uveljavljena zavezništva, tako znotraj evropskega okvira kot zunaj njega. Zaradi tega se je Jugovzhodna Evropa, ki je pretežno označena kot ključna regija za Evropsko unijo, znašla v strateški praznini, ki čaka, da jo zapolnijo zunanje velike sile, kot so Kitajska, Rusija in Turčija. Ko analiziramo geopolitični kontekst bi EU morala razumeti kitajsko in rusko pomoč za države ZB kot del njihove strategije mehke moči. EU mora v regiji povrniti svojo kredibilnost s tem, da ponudi jasno evropsko perspektivo za regijo, saj bi v nasprotnem ostali akterji zapolnili t. i. siv prostor. Tako mora EU svoje normativne in oprijemljive spodbude kombinirati s simboličnimi dejanji, da lahko državljani regije prepoznajo njeno prisotnost, koristi in solidarnost.
Potrebno pa je priznati, da se EU od začetka marca in EU danes, ko gre za odziv na pandemijo diametralno razlikujeta, saj iz dejanskega razpada zdravstvenih sistemov držav kot so Italija in Španija, države danes počasi vračajo nadzor nad tokom pandemije, s čimer se vrača tudi empatija za stradanje drugih. Prav tako EU kot organizacija nima pristojnosti, da posega v zdravstveno politiko članic kot njihovo obrambo, čeprav pa je v državah kot so Italija, Grčija in Španija v krizi iz 2008 narekovala zmanjšanje izdatkov za namene zdravstva. Tako je evropska solidarnost ostala takšna kot je vedno bila v dejanskih krizah skozi zgodovino, najprej šok, ko je virus zajel države popolnoma nepripravljene, nato fragmentacija, ko države članice niso mogle priti do skupnega akcijskega načrta za odziv, čemur je sledila nacionalna sebičnost, ki se je kazala skozi prepoved izvoza zdravstvene opreme in zapiranje mej, potem postopno vračanje kontrole na lokalnem nivoju z rahljanjem ukrepov in na koncu tudi pomoč najbolj ogroženim sosedom ter vrnitev na mednarodno sodelovanje.
Zaključek
Koronavirus lahko služi kot opozorilo, da druge pandemije niso le možne, ampak tudi verjetne in zato še vedno velik izziv za človeštvo. Vidimo tudi krhkost svetovnega zdravstvenega sistema, ki ni opremljen dovolj dobro za obvladovanje takšne krize, zaradi česar je multilateralizem še vedno ključnega pomena. SZO je podala vprašljive smernice o tem kako ravnati s COVID-19. SZO je počasi informirala svetovno javnost o obsegu nevarnosti, hkrati pa je olepševala pozicijo Kitajske v zgodnjem obvladovanju krize. S tem je SZO uničila velik del svoje verodostojnosti, poškodovala področje javnega zdravja in se pokazala kot neuspešna pri obvladovanju pandemije. Evropska unija je skoraj izpustila še en odločilni trenutek po migracijski krizi. Namesto, da bi se države članice združile proti skupni grožnji, se je večina držav sprva odločila za samopomoč in samoohranitev namesto delitve bremena in pomoči najhuje prizadetim državam članicam, zaradi česar so se znova pokazale meje solidarnosti Evropske unije. Ko pa so članice EU ponovno prevzele nadzor nad pandemijo, so se vrnile k sodelovanju, kar se najbolje kaže skozi sprejetje načrta za okrevanje Evrope. Kljub temu je Evropska unija kot pri prvem valu znova pozabila na države Zahodnega Balkana, ki se lahko upravičeno obračajo tudi na druge akterje, saj če jim EU ne ponudi jasne perspektive članstva, bo Zahodni Balkan postal siv prostor, ki ga bodo po potrebi zapolnili drugi akterji kot so Kitajska, Rusija in Turčija.
Avtor: Marko Miladinović
Do prvega dela prispevka lahko dostopate na povezavi.
