Organizacija nezastopanih narodov in ljudstev (UNPO) je mednarodna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1991, s sedežem v Bruslju. Njene članice so avtohtoni narodi, manjšine in nepriznana ali okupirana ozemlja, ki v nacionalnem in mednarodnem prostoru nimajo možnosti sodelovanja zaradi pomanjkanja priznanja ali enakopravnega zastopstva.
UNPO je bila zasnovana že leta 1980 s strani izgnanih vodij različnih etničnih skupin, ki so bili zatrti v komunističnih režimih – to so Linnart Mall iz Estonije, Erkin Alptekin iz Vzhodnega Turkestana in Lodi Gyari iz Tibeta, skupaj z Michaelom Van Walt van Praagom, pravnim svetovalcem štirinajstega Dalajlame. Glavni cilj snovalcev je bil ponuditi prostor za diskurz vsem narodom in ljudstvom, ki iz različnih razlogov te možnosti v mednarodni skupnosti sicer nimajo.
Organizacija je bila uradno ustanovljena leta 1991 v Haagu, pri čemer so se omenjenim članicam pridružile še mnoge druge, kot so avstralski domorodci (aborigini), Armenija, Estonija, Vzhodni Turkestan, Tajvan, kasneje tudi Kosovo, Čečenija, Katalonija itd. Danes šteje kar 45 članic in tako predstavlja forum za neuslišane in zatrte glasove več kot 300 milijonov oseb celega sveta.
Delovanje
Cilj UNPO je torej omogočiti prostor za izražanje in medsebojno podporo v mednarodnem prostoru različnim marginaliziranim skupinam širom celega sveta. V ta namen deluje Generalna skupščina UNPO, na kateri se članice zberejo vsakih 18 mesecev in predstavijo svojo situacijo, morebiten napredek v soočanju s perečimi problemi, in si ob podpori ostalih članic zastavijo cilje h katerim bodo stremele, ter določijo strategijo za dosego le–teh. Za natančnejšo naslovitev problemov, s katerimi se morebiti sooča več članic, Generalna skupščina po potrebi sprejema resolucije.
S sodelovanjem v UNPO, ki se povezuje s številnimi drugimi mednarodnimi organizacijami (npr. OZN), se krepi njihov glas kot tudi zavest mednarodne skupnosti o problemih, s katerimi se soočajo in na katere redni akterji v mednarodni skupnosti iz političnih razlogov pogosto niso pripravljeni opozoriti.
V skladu s Konvencijo UNPO, delovanje organizacije stremi k uresničevanju petih načel:
- Enakopravnost pravice do samoodločbe
- Spoštovanje splošno priznanih človekovih pravic kot izhajajo iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah in drugih mednarodnih dokumentov
- Spoštovanje demokratičnega pluralizma in nasprotovanje totalitarnim režimom
- Promocija nenasilnih načinov razreševanja konfliktov
- Varstvo okolja
Pravica do samoodločbe kot peremptorna norma mednarodnega prava, ki izhaja tako iz Ustanovne listine OZN, kot iz obeh Mednarodnih paktov, zavzema prav posebno vlogo pri delovanju UNPO. Slednja se lahko uveljavlja na različne načine: od zagotovitve popolnega spoštovanja kulturnih, jezikovnih in verskih pravic znotraj države, do različnih modelov avtonomije znotraj same države, v skrajnem primeru pa tudi preko (izredne) odcepitve (kot pojasnjeno v članku o situaciji v Zahodni Sahari, je odcepitev kot oblika uresničitve pravice do samoodločbe sicer tipična v dekolonizacijskih procesih, zato ob odsotnosti slednjih govorimo o doktrini izredne odcepitve – remedial secession). Skupni imenovalec vsem naštetim načinom, kot tudi eden izmed ciljev UNPO, pa je nenasilen način razreševanja konfliktov.
Pomen pravice do samoodločbe v kontekstu delovanja UNPO se kaže predvsem v tem, da je večina članic žrtev sistematičnih kršitev človekovih pravic, kar je pomemben dejavnik pri načinu uresničitve pravice do samoodločbe. Namreč, če sta izpolnjena pogoja zatiranja naroda (tj. sistematične kršitve človekovih pravic in svoboščin, kot primer lahko navedemo islamofobijo v Vzhodnem Turkestanu, kjer se od leta 2017 dalje zapira ljudi islamske veroizpovedi v ”prevzgojna” taborišča; tudi skoraj stoletje trajajoča okupacija Tibeta s strani Kitajske) in nezmožnosti notranje samoodločbe, obstaja možnost izredne odcepitve. K temu cilju članice pogosto stremijo, pri tem pa iščejo podporo v okviru UNPO.
Na tem mestu naj ne bo odveč opozoriti, da doktrina izredne odcepitve, kljub svoji popularnosti v različnih političnih ideologijah zadnjih desetletjih, še ne predstavlja pravila mednarodnega običajnega prava, saj ne uživa ustrezne podpore prakse držav kot konstitutivnega elementa. Poenostavljeno povedano, gre za pravilo v razvoju (lex ferenda), in ne za ustaljen koncept mednarodnega prava (lex lata). Edini primer uspešne izredne odcepitve v praksi predstavlja Bangladeš, aktualno problematiko na tem področju pa predstavlja vprašanje izredne odcepitve Kosova, katere Meddržavno sodišče leta 2010 v svojem svetovalnem mnenju ni naslovilo.
Trenutne in bivše članice UNPO
Kar nekaj članicam UNPO je ob podpori organizacije uspelo prebroditi težavnejša obdobja in doseči zastavljene cilje. Med njimi je npr. Vzhodni Timor, ki se je otresel okovov portugalske kolonialne oblasti leta 1975, že istega leta pa je bil nasilno podrejen Indoneziji. Po večletnem obdobju nemirov se je leta 1993 pridružil UNPO in pod okriljem OZN prebrodil obdobje nasilja in se leta 2002 dokončno osamosvojil in postal neodvisna država, kmalu zatem tudi članica OZN. V kratkem obdobju od pridružitve k UNPO (1991-1992) so mesto med državami članicami OZN dosegle tudi Armenija, Latvija in Estonija.
V primeru pridružitve OZN članstvo v UNPO preneha, saj odpade temeljni razlog za delovanje v okviru UNPO, to je pomanjkanje možnosti aktivne participacije v mednarodni skupnosti.
UNPO pa ima tudi kar nekaj novejših članic, ki so še v fazi iskanja ustrezne strategije za soočanje s svojimi težavami. Med njimi je Katalonija, ki se je pridružila UNPO leta 2018, saj ji je bila odrečena pristojnost odločanja o regionalni zakonodaji in financah, prav tako ji španska vlada odreka pravico do izvedbe referenduma o vprašanju samoodločbe. S tem se Kataloniji odreka avtonomija znotraj države, zaradi česar nastopa z zahtevo po neodvisnosti. Leta 2020 se je UNPO pridružil tudi otok Guam, nad katerim imajo sicer ZDA suvereno oblast, se pa njegovo prebivalstvo že več desetletij sooča s pomanjkanjem priznanja političnih pravic, ki pripadajo državljanom ZDA (npr. odrekanje volilne pravice).
Kljub temu, da so mehanizmi za razreševanje težav, s katerimi se članice soočajo, še vedno v razvoju, je vsekakor stimulativno dejstvo obstoja organizacije, v okviru katere lahko najdejo podporo. Trenutna dejavnost organizacije je zaradi aktualnosti problematike usmerjena predvsem v podporo marginaliziranim skupinam pri uresničitvi pravice do samoodločbe, ali bo pri tem ostalo, pa bo pokazal čas.
Avtorica: Ana Pejić
Viri:
- https://unpo.org/section/2
- https://en.wikipedia.org/wiki/Xinjiang_conflict#Re-education_camps
- https://www.ohchr.org/Documents/HRBodies/CESCR/GC-Land-ESCR/78_Unrepresented_Nations_and_Peoples_Organization_UNPO_annex_Report_of_UNPO_Members_Meeting_on_Right_to_Land.pdf
- https://unpo.org/article/4957
- https://unpo.org/members/20840
