Leto
2015 je predstavljalo vrhunec begunske krize, ko je po podatkih Eurostata za
azil v EU zaprosilo več kot milijon ljudi, kar pomeni, da se je število prošenj
v primerjavi z letom 2012 povečalo za 86 % (Mitchell, 2017, str. 3). V praksi
se pojavlja tako imenovani problem »nezakonitega vstopa«, kar pomeni, da
begunec ne more zaprositi za azil v kateri koli državi, ampak samo v tisti, v
kateri je prosilec prvič vstopil na ozemlje EU. S tem se celotno breme begunske
krize prenese le na nekaj držav, ki tako odločajo o večini vlog. Posledično zaradi
obilnosti prošenj, preobremenjene države ne morejo zagotoviti ustrezne zaščite
vsem prosilcem, pri čemer pa najbolj trpijo prosilci za azil, saj so ujeti v
neustrezne azilne postopke in so pogosto ločeni od svojih družin (Amnesty
International, 2018). Da bi ohranili temeljne pravice prosilcev za azil, je
treba sprejeti številne spremembe. Te ne smejo vključevati sankcij za
sekundarne premike prosilcev za azil, zagotoviti je potrebno njihovo prosto
gibanje znotraj EU, razširiti pomen družinskih članov, vse z namenom, da se
povečajo možnosti za njihovo integracijo v družbo (ECRE, 2018, str. 7).
Uredba
Dublin III je del skupnega evropskega azilnega sistema (CEAS), katerega cilj je
urediti odgovornost držav sprejemnic, ki so odgovorne za obravnavo prošenj za
azil, tako da na koncu begunci ne ostanejo brez državljanstva ( ECRE, 2016,
str. 1–2). O potrebi po temeljiti reformi dublinskega sistema se razpravlja že
vrsto let in zadnja begunska kriza je pokazala, kako ranljiv in nefunkcionalen
je ta sistem v resnici. Prosilci za azil se soočajo s strogimi in nepoštenimi
pravili, ki vključujejo sankcije za selitev med državami članicami in kažejo
trend, v katerem so prosilci zavrnjeni, še preden prispejo na želeno
destinacijo (ECRE, 2018, str. 2–4). Poleg tega dublinska uredba zahteva, da je
za prošnjo osebe za azil odgovorna samo prva država, v katero stopi prosilec za
azil in kjer so shranjeni njegovi prstni odtisi. Polarizacija in močne delitve
med državami članicami EU glede reforme CEAS in Dublinske uredbe so poglobile
še eno veliko težavo, znano kot „disembarkation
crisis“ ali izkrcevalna kriza,
ki se od leta 2018 dogaja v Srednjem Sredozemlju (ECRE, 2019, str. 3). ). Te
močne delitve so ustvarile različne administrativne ovire, ki so utrdile
prizadevanja ladij nevladnih organizacij pri akcijah iskanja in reševanja.
Napeta
pogajanja med državami članicami o izkrcanju rešenih oseb niso dosegla dogovora
o podaljšanju mandata pomorskih operacij EU, kot je operacija EUNAFVOR MED
Sophia (ibidem). Kot odgovor na zastoj v reformi dublinskega sistema in zaprtje
pristanišč se je skupina držav članic zatekla k dogovorom o prostovoljni
delitvi odgovornosti rešenih beguncev. Da bi se izognili nadaljnjim delitvam,
ki bi upočasnile nujne reforme, mora EU vzpostaviti začasno ureditev
premestitve, ki zagotavlja solidarnost in odgovornost, dokler ne začne veljati
nova Dublinska uredba (ECRE, 2019). Države članice bi morale vzpostaviti
pravičen mehanizem premestitve, katerega cilj bi moral biti zagotovitev, da se
osebe, ki prispejo po morju, hitro izkrcajo, identificirajo in dobijo takojšen
dostop do ustreznih postopkov (ECRE, 2019, str. 6–9). Intervju, opravljen s
prosilcem za azil, bi moral pomagati državam članicam pri zbiranju informacij o
sposobnostih prosilca, kot so delovne izkušnje, veščine, predhodna izobrazba in
znanje jezikov. Ob tem bi se moralo upoštevati sposobnosti prosilca za azil pri
izbiri, katere države naj prevzamejo odgovornost zanj (ECRE, 2019, str. 8–9).
Jasno
je, da migracijske politike EU niso bile oblikovane za tako številčen pritok
migrantov in beguncev, ki jim je Evropa priča v zadnjih nekaj letih. Očitno je,
da se niti posamezne države niti EU kot celota niso sposobne učinkovito
spopasti z migracijami in ob tem spoštovati človekove pravice migrantov in
beguncev, mednarodnopravne obveznosti ter upoštevati blaginjo in uspešno
vključevanje v svoje družbe. Kratka analiza Dublinske uredbe je pokazala, da
ima današnji sistem še vedno veliko slabosti, še posebej, ko gre za množične
prošnje za azil. Vseeno pa dublinska ureditev takšna kot je danes, temelječa na
načelni suverenosti držav in njihovi pravici do absolutne avtonomije v okviru
mednarodnega in evropskega prava na področju migracij in azila, ostaja do svoje
nove reforme oziroma nadgradnje (za kar pa je potrebna soglasnost vseh 27 držav
članic Unije) eden glavnih zakonodajnih okvirjev za učinkovito migracijsko
politiko EU.
Avtor: Marko Miladinović
Viri in literatura:
Amnesty International (2018). Čas za popravilo dublinskega Sistema. Dostopno prek https://www.amnesty.si/dublinski-sistem
ECRE (2016). The Road out of Dublin: Reform of the Dublin Regulation. Policy paper. Dostopno prek https://www.ecre.org/wp-content/uploads/2016/10/Policy-Note-02.pdf
ECRE. (2018). Beyond Solidarity: Rights and Reform of Dublin. Legal note 3. Dostopno prek https://www.ecre.org/wp-content/uploads/2018/02/Legal-Note-3.pdf
ECRE (2019). Relying on Relocation. Policy paper. Dostopno prek https://www.ecre.org/relying-on-relocation-ecre-proposal-for-a-predictable-and-fair-relocation-following-disembarkation/
Mitchell, J. (2017). The Dublin Regulation and Systemic Flaws. San Diego International Law Journal. Dostopno prek https://digital.sandiego.edu/cgi/viewcontent.cgi?referer=https://www.google.com/&httpsredir=1&article=1019&context=ilj