Združeni narodi

Združeni narodi so mednarodna organizacija in ne svetovna vlada. Združeni narodi (ZN) so organizacija suverenih držav, ki se ji prostovoljno pridružijo. Prizadevajo si za svetovni mir, širijo prijateljstvo med vsemi narodi ter podpirajo gospodarski in družbeni napredek. Njihov formalni začetek sega v leto 1945, natančneje 24. oktobra. Ob nastanku je bilo 51 držav članic, nato pa se je do marca leta 2007 njihovo število povečalo na 192.

ZN so forum, neke vrste prostor za srečanje vseh držav sveta. Nudijo jim mehanizme, s pomočjo katerih lahko rešujejo nesporazume ali spore in jim omogočajo delovanje na tako rekoč vseh področjih, ki zadevajo človeštvo.

Kljub temu da so ZN včasih označeni kot “parlament držav”, niso niti nadnacionalna tvorba niti “vlada vseh vlad”; prav tako nimajo vojske in ne terjajo nikakršnih davkov. Delujejo na osnovi politične volje svojih članic, preko katerih izvršujejo svoje odločitve, in so odvisni od njihovih prispevkov, s katerimi izvajajo svoje aktivnosti.

ZN igrajo osrednjo vlogo pri zmanjševanju mednarodnih napetosti ter preprečevanju konfliktov in že obstoječih sporov. Zanimajo se za okolje, vesolje in morsko dno. Pomagali so pri izničenju mnogih bolezni in povečanju proizvodnje hrane. Skrbijo za begunce, jih ščitijo, povečujejo pismenost in se hitro odzivajo na naravne katastrofe, ščitijo in promovirajo pa tudi pravice posameznika preko vzpostavljanja globalnega standarda človekovih pravic.

Več informacij o OZN je dostopnih na društveni strani www.skupaj-mocnejsi.si.

Organi Združenih narodov

Ustanovna listina OZN določa šest glavnih organov, in sicer Generalno skupščino, Varnostni svet, Ekonomski in socialni svet, Skrbniški svet, Meddržavno sodišče in Sekretariat.

Sistem OZN je še veliko večji, saj vključuje tudi petnajst specializiranih agencij ter številne programe in sklade. Svet OZN za človekove pravice s sedežem v Ženevi, ki je bil ustanovljen leta 2006 kot naslednik Komisije za človekove pravice, je najpomembnejše medvladno telo za uveljavljanje in varstvo človekovih pravic.

Generalna skupščina

Generalna skupščina je glavni posvetovalni organ ZN, ki vključuje vse države članice. Razpravlja lahko o vseh zadevah v okviru Ustanovne listine ZN in daje priporočila svojim članicam (razen sporov ali situacij, ki so v pristojnosti Varnostnega sveta). V skupščini ima vsaka država, velika ali mala, po en glas, pomembne odločitve pa se sprejema z dvotretjinsko večino glasov članic.

Skupščina se sestaja vsako leto od septembra do decembra. Posebne seje se lahko skličejo na poziv skupščine same, na poziv Varnostnega sveta ali na zahtevo večine članic ZN. Delo Generalne skupščine poteka tudi preko svojih šestih glavnih odborov, Sveta za človekove pravice, drugih podpornih teles in Sekretariata ZN. Generalno skupščino vodi predsednik, ki ga države članice izvolijo vsako leto na novo.

Trenutni predsednik 75. Generalne skupščine je Volkan Bozkır iz Turčije.

 

Varnostni svet

Odgovornost Varnostnega sveta po Ustanovni listini je v ohranjanju mednarodnega miru in varnosti. Skliče se lahko, kadar koli je ogrožen mir. Članice so obvezane, da izvajajo njegove odločitve. Ko je pred Varnostni svet postavljena grožnja miru, le-ta najprej pozove stranke v sporu, da ga rešijo po mirni poti, v kolikor pa pride do spopadov, skuša doseči premirje. V ta namen lahko na nemirna območja pošlje misije za podporo miru ali zahteva ekonomske sankcije in embargo za vzpostavitev miru.

Varnostni svet ima 15 članic, vključno s petimi stalnimi: Kitajska, Francija, Ruska federacija, Velika Britanija in Združene države Amerike. Ostalih 10 nestalnih članic se izvoli s strani Generalne skupščine na bazi geografske porazdelitve za dobo dveh let. Odločitve se sprejema na podlagi devetih glasov; izjema je pri proceduralnih vprašanjih, če katera od petih stalnih članic poda negativen glas, t.i. veto, do odločitve ne pride. Varnostni svet daje tudi priporočila Generalni skupščini ob imenovanju novega generalnega sekretarja in pri sprejemanju novih članic v ZN. Veliko držav želi širiti članstvo  v Varnostnem svetu z vključitvijo novih stalnih in nestalnih članic.

 

Ekonomski in socialni svet

Ekonomski in socialni svet (ECOSOC) je osrednje telo za koordinacijo ekonomskih in socialnih zadev znotraj ZN in njihovega sistema organizacij. Obsega 54 članic, izvoljenih iz vseh regij sveta. Najmanj 70 odstotkov dela sistema ZN je namenjeno višanju življenjskih standardov, pogojev za gospodarsko in družbeno rast in razvoj ter polni zaposlenosti. Svet priporoča in usmerja aktivnosti, katerih namen je višanje gospodarske rasti držav v razvoju, podpora človekovim pravicam in vzpodbujanje mednarodnega sodelovanja v boju zoper revščino in nerazvitost.

Z namenom zadovoljevanja posebnih potreb je Generalna skupščina ustanovila številne specializirane agencije, kot so Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO), Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Organizacija ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) ter različne programe kot so Razvojni program ZN (UNDP), Sklad ZN za otroke (UNICEF) in Urad Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR). Delo teh agencij in programov usmerja ECOSOC.

 

Skrbniški svet

Skrbniški svet je bil v okviru Ustanovne listine ustanovljen za nadzor nad upravo ozemelj (nekdanjih kolonij ali odvisnih ozemelj), ki so bila postavljena pod mednarodni skrbniški sistem. Sistem je bil ustanovljen po koncu druge svetovne vojne z namenom pospeševanja napredka prebivalcev omenjenih skrbniških območij in njihovega razvoja v smeri samouprave ali neodvisnosti.

Od ustanovitve Skrbniškega sveta je več kot 70 takratnih kolonij, vključno z vsemi 11 prvotnimi skrbniškimi območji, doseglo neodvisnost s pomočjo ZN. Kot rezultat omenjenega je Skrbniški svet leta 1994 formalno razglasil ukinitev svojega delovanja in se odločil sestati v primeru potrebe.

 

Meddržavno sodišče

Meddržavno sodišče (ICJ) je glavni sodni organ ZN. Sodišče, imenovano tudi “Svetovno sodišče”, sestavlja 15 sodnikov iz med seboj različnih držav, ki so izvoljeni s strani Generalne skupščine in Varnostnega sveta. Sodišče rešuje pravne spore med državami, ne pa tudi med posamezniki, in sicer v skladu z mednarodnim pravom. Če se država noče udeležiti sojenja, ji to ni potrebno, razen če jo vežejo določene pogodbene obveznosti. Ko država enkrat sprejme sodno oblast (jurisdikcijo) sodišča, so njegove odločitve obvezujoče.

Sedež Meddržavnega sodišča je v Haagu na Nizozemskem. Uradi sodišča se nahajajo v “Palači miru”, ki jo je ustanovila Fundacija Carnegie, zasebna neprofitna organizacija. V isti stavbi je prvotno imelo sedež Stalno meddržavno sodišče, ki je predhodnik sedanjega sodišča. ZN dajejo fundaciji letni prispevek za uporabo stavbe.

 

Sekretariat

Sekretariat je sestavljen iz mednarodnih uslužbencev, ki delajo na sedežu ZN v New Yorku kot tudi na uradih ZN v Ženevi, na Dunaju, Nairobiju in drugih lokacijah. Sestavljen je iz oddelkov in uradov s skupnim številom zaposlenih okoli 16.000 iz približno 175 držav. Vključno s civilnim osebjem na operacijah za podporo miru je skupno število osebja ocenjeno na 30.000. Naloga uslužbencev je izvajanje administrativnega dela ZN, kot ga nareka Generalna skupščina, Varnostni svet in drugi organi.

Sekretariat vodi generalni sekretar. Imenovan je s strani Generalne skupščine na priporočilo Varnostnega sveta za dobo 5 let. Generalni sekretar kot vodja administracije ZN usmerja delo Sekretariata. Odgovoren je tudi za izvajanje odločitev različnih organov ZN.

Trenutni generalni sekretar je António Gutteres iz Portugalske.

Od ustanovitve ZN je “najbolj nemogoče službo na svetu” opravljalo devet generalnih sekretarjev, ki so podrobneje predstavljeni v naslednjem zavihku.

Organigram Združenih narodov

Več informacij o OZN je dostopnih na društveni strani www.skupaj-mocnejsi.si.

Generalni sekretar ZN

Ustanovna listina ZN generalnega sekretarja opisuje kot “najvišjega upravnega uslužbenca” organizacije, ki opravlja tudi “vse druge naloge, ki mu jih zaupajo” Varnostni svet, Generalna skupščina, Ekonomski in socialni svet ter drugi organi ZN.

Generalni sekretar ni uspešen v svojih prizadevanjih, če ne upošteva pomisleke držav članic, vendar mora hkrati varovati vrednote in moralno avtoriteto ZN. Mora tako govoriti kot delovati za mir, čeprav od časa do časa tvega, da bo naletel na neodobravanje ali odpor držav članic.

Generalni sekretar lahko na dnevni red Varnostnega sveta uvrsti vsako zadevo, ki po njegovem mnenju ogroža mednarodni mir in varnost. Svoje “dobre usluge” lahko uporabi za preprečevanje konfliktov ali promocijo mirnega reševanja sporov med državami. Generalni sekretar se lahko po lastni presoji ukvarja tudi s humanitarnimi in drugimi problemi, ki jim daje poseben pomen.

ANTÓNIO GUTERRES (Portugalska)

2017–danes

Deveti in aktualni generalni sekretar Organizacije Združenih narodov. Nekdanji predsednik portugalske vlade ter visoki komisar Organizacije Združenih narodov za begunce med letoma 2005 in 2015. Guterres je ob izvolitvi napovedal, da se bo v svojem mandatu osredotočil na tri strateške točke, in sicer na vzpostavljanje in spodbujanje miru, doseganje trajnostnega razvoja in reformiranje notranjega ustroja OZN.

BAN KI MUN (Južna Koreja)

2007–2016

Osmi generalni sekretar Organizacije Združenih narodov. Diplomat in nekdanji južnokorejski zunanji minister. Med svojima mandatoma si je prizadeval za mobilizacijo svetovnih voditeljev pri odzivanju na nove svetovne izzive: od podnebnih sprememb in gospodarskih preobratov do pandemije in naraščajočih problemov glede preskrbe s hrano, energijo in vodo. Zavzemal se je za zaščito pripadnikov najbolj ranljivih skupin v mednarodni skupnosti. V času njegovih mandatov so se zvrstile mnoge krize, in sicer humanitarna kriza v Darfurju, arabska pomlad, ki ji je sledila sirska državljanska vojna, in ukrajinska kriza. Za tretji mandat se ni potegoval.

KOFI ANNAN (Gana)

1997–2006

Sedmi generalni sekretar Organizacije Združenih narodov. Diplomat in prvi član osebja OZN, ki se je povzpel na najvišji položaj v organizaciji. Kariero v OZN je začel v ženevski pisarni Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) leta 1962 in od takrat zasedal številne funkcije znotraj sistema. Med mandatom si je prizadeval za preporod in reformo organizacije. Bil je predan boju proti revščini in neenakosti, boril se je za zmanjšanje števila okuženih z virusom HIV in obolelih za aidsom, kar je razglasil za svoje osebno poslanstvo, prizadeval si je za zaščito okolja in se vztrajno boril proti nasilju. Leta 2000 je za svojega pomočnika za politične zadeve imenoval slovenskega veleposlanika pri OZN, dr. Danila Türka. Upokojil se je po dveh mandatih. Leta 2001 je prejel Nobelovo nagrado za mir.

BUTROS BUTROS GALI (Egipt)

1992–1996

Šesti generalni sekretar Organizacije Združenih narodov. Akademik, doktor mednarodnega prava ter nekdanji egiptovski zunanji minister. V otroških letih je zanj skrbela Slovenka Milena Faganeli, aleksandrinka iz Mirna pri Gorici. Njegov mandat na čelu OZN so zaznamovali genocid v Ruandi, vojna na območju nekdanje Jugoslavije ter hude krize v Somaliji in na Bližnjem vzhodu. Potegoval se je za drugi mandat, vendar so na njegovo ponovno izvolitev ZDA podale veto.

JAVIER PEREZ DE CUELLAR (Peru)

1982–1991

Peti generalni sekretar Organizacije Združenih narodov. Diplomat ter nekdanji perujski premier in zunanji minister. Bil je tudi stalni predstavnik Peruja pri OZN in predsednik Varnostnega sveta v času krize na Cipru med letoma 1973 in 1974. Med svojima mandatoma je posredoval tudi v sporu med Veliko Britanijo in Argentino, prispeval je h koncu falklandske vojne ter se zavzemal za mir in stabilnost srednje Amerike. Okrepil je tudi vlogo Varnostnega sveta. Možnost tretjega mandata je zavrnil.

KURT WALDHEIM (Avstrija)

1972–1981

Četrti generalni sekretar Organizacije Združenih narodov. Nekdanji predsednik Avstrije, diplomat in zvezni minister za zunanje zadeve. Za generalnega sekretarja se je potegoval s podporo Sovjetske zveze. Kljub nasprotovanju ZDA, Kitajske in Združenega kraljestva je Waldheim v tretjem krogu glasovanja zmagal po naključju, saj se te tri države niso uspele poenotiti glede veta in so se glasovanja vzdržale. Kot generalni sekretar je posredoval v sporu med Južno Afriko in Namibijo ter si prizadeval za mir na Bližnjem vzhodu. Zaradi kitajskega veta ni bil izvoljen za tretji mandat. Med opravljanjem funkcije je prišlo do razkritja, da bil je v 2. svetovni vojni oficir nemških enot, ki so na območju Jugoslavije izvršile mnoga grozodejstva. Obtožbe o neposredni vpletenosti v grozodejstva je zanikal.

U TANT (Burma)

1961–1971

Tretji generalni sekretar Organizacije Združenih narodov. Diplomat in nekdanji stalni predstavnik Burme pri OZN. Tant velja za generalnega sekretarja z najdaljšim stažem, saj je bil na tem položaju dva polna petletna mandata, kot vršilec dolžnosti pa še preostanek Hammarskjöldovega mandata. Med prvim mandatom je vodil OZN v času kubanske krize ter posredoval pri pogajanjih med predsednikom Johnom F. Kennedyjem in sovjetskim premierjem Nikito Hruščovom. Prav tako je prispeval h končanju državljanske vojne v Kongu. Zaslužen je tudi za pristop mnogih afriških in azijskih držav. Leta 1971 je zavrnil možnost tretjega mandata.

DAG HAMMARSKJÖLD (Švedska)

1953–1961

Drugi generalni sekretar Organizacije Združenih narodov. Leta 1957 je bil izvoljen za drugi mandat. Ekonomist in nekdanji namestnik švedskega zunanjega ministra ter vodja švedske delegacije na zasedanju šeste in sedme GS OZN. V delo organizacije je vpeljal institut preventivne diplomacije. V času sueške krize leta 1956 je dosegel, da je OZN Izraelu, Franciji in Veliki Britaniji prepovedal uporabo sile. Vzpostavil je tudi UNEF. Drugega mandata ni zaključil, saj je umrl v letalski nesreči v Severni Rodeziji (današnja Zambija) na poti na mirovna pogajanja v Kongo. Leta 1961 je posthumno prejel Nobelovo nagrado za mir.

TRYGVE LIE (Norveška)

1946–1952

Prvi generalni sekretar Organizacije Združenih narodov. Nekdanji zunanji minister norveške vlade v izgnanstvu in predsednik norveške laburistične stranke. V času svojega mandata je podprl ustanovitev Izraela in Indonezije. Zaradi vpletenosti OZN v korejsko vojno je izgubil podporo Sovjetske zveze, kar je privedlo do odstopa ob začetku njegovega drugega mandata leta 1952.

 

Več informacij o postopku izbire generalnega sekretarja lahko najdete na www.unisvienna.org

Združeni narodi na Dunaju

UNVienna

Dunaj je poleg New Yorka, Ženeve in Nairobija eden izmed štirih sedežev Združenih narodov. Dunajski mednarodni center (VIC), ki je splošno znan kot ‘mesto OZN’ (UNO City), je zasnoval avstrijski arhitekt Johann Staber. Odprli so ga 23. avgusta 1979, avstrijska država pa ga je dala Združenim narodov v najem za 99 let, in sicer za simboličen 1 avstrijski šiling (7 evro centov) na leto.

Organizacije s sedežem na Dunaju imajo več kot 4.000 zaposlenih iz več kot 110-ih držav. Približno ena tretjina jih je iz Avstrije. Za poslovanje vseh organizacij je na leto potrebnih okrog 24 milijonov evrov. Študija iz leta 2009, ki jo je izvedlo avstrijsko ministrstvo za evropske in mednarodne zadeve, je pokazala, da prisotnost mednarodnih organizacij na Dunaju ustvari več kot 400 milijonov evrov ekonomskih koristi na leto.

Združeni narodi na Dunaju organizirajo številne mednarodne konference in srečanja, ki večinoma potekajo v Dunajskem mednarodnem centru.

V centru se nahajajo: 

Urad Združenih narodov na Dunaju

Urad Združenih narodov na Dunaju (UNOV) zagotavlja administrativno podporo organom s sedežem v Dunajskem mednarodnem centru, in sicer pri pripravi konferenc, tolmačenju in zagotavljanju varnosti. Generalni direktor UNOV zastopa generalnega sekretarja pri odnosih z gostiteljsko državo in diplomatskimi misijami na Dunaju.

Preprečevanje zlorab drog in kriminala

Urad Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) je bil na Dunaju formalno ustanovljen 1. novembra 1997 z mandatom, da podpira države članice pri preprečevanju širjenja prepovedanih drog, kriminala in terorizma. UNODC preko svojega sedeža v Dunajskem mednarodnem centru in svoje mreže pisarn po svetu pomaga državam članicam pri zmanjševanju njihove ranljivosti za droge in kriminal ter spodbuja varnost in zakonitost za vsakogar.

Mednarodni nadzorni svet za droge (INCB) je neodvisno in nekakšno sodno strokovno telo, ki je bilo ustanovljeno z Enotno konvencijo o narkotičnih drogah iz leta 1961. Mandat INCB je spodbujanje skladnosti vladnih politik z načeli mednarodnih konvencij za nadzor nad drogami.

Industrijski razvoj

Organizacija Združenih narodov za industrijski razvoj (UNIDO) je specializirana agencija, ki pomaga državam v razvoju in tranzicijskim gospodarstvom blažiti revščino preko krepitve proizvodnih zmogljivosti malega in srednje velikega gospodarstva. UNIDO to počne preko integriranih programov, ki delujejo na ravni politik, institucij in podjetij. Integrirani programi UNIDO so oblikovani, da ustvarjajo konkurenčno gospodarstvo, produktivno zaposlovanje in zagotavljajo zanesljivo poslovno okolje.

Jedrsko sodelovanje / verifikacija

Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA), ki je prva organizacija Združenih narodov na Dunaju (od leta 1957), služi kot osrednji medvladni forum na svetu za znanstveno in tehnično sodelovanje na področju jedrske energije. Agencija je tudi mednarodni inšpektorat za zagotavljanje jedrske varnosti in izvajanje verifikacije jedrskih programov v civilne namene.

Pripravljalna komisija Organizacije za pripravo Pogodbe o celoviti prepovedi jedrskih poskusov (CTBTO PrepCom) izvaja priprave za implementacijo Pogodbe o celoviti prepovedi jedrskih poskusov (CTBT), ki prepoveduje vse teste jedrskega orožja. Za nadzorovanje spoštovanja CTBT komisija uporablja seizmične, hidrodinamične, ultrazvočne in radionuklidne tehnologije. Glavna naloga komisije je vzpostavitev globalnega mednarodnega nadzornega sistema, ki bo obsegal 337 merilnih postaj, in vzpostavitev mednarodnega podatkovnega centra na sedežu ZN na Dunaju.

Znanstveni komite Združenih narodov za posledice jedrskega sevanja (UNSCEAR) je ustanovila Generalna skupščina Združenih narodov leta 1955. Mandat UNSCEAR je oceniti vplive ionizirajočega sevanja in o njih poročati.

Vesolje

Urad Združenih narodov za vesoljske zadeve (UNOOSA) implementira odločitve Generalne skupščine, Odbora Združenih narodov za miroljubno rabo vesolja in njegovih dveh pododborov: znanstvenega in tehničnega pododbora ter pravnega pododbora. Ti medvladni forumi spodbujajo mednarodno sodelovanje pri miroljubni rabi vesolja za namene družbenega in gospodarskega razvoja, še posebej za dobrobit držav v razvoju.

Javno informiranje

Informacijska služba Združenih narodov (UNIS) na Dunaju je sestavni del mreže 63-ih informacijskih centrov Združenih narodov po vsem svetu, in sicer od Akre do Yaounde. Organizacijsko spadajo pod Oddelek za javno informiranje (DPI). Delijo si skupen cilj: pomagajo uresničevati cilje Združenih narodov preko obveščanja javnosti o aktivnostih in ukrepih OZN. Informacijska služba ZN na Dunaju igra dvojno vlogo: po eni strani kot informacijski center ZN pokriva štiri države, in sicer Avstrijo, Madžarsko, Slovaško in Slovenijo, po drugi strani pa zagotavlja informacijsko podporo in storitve javnega obveščanja za delovanje organizacij Združenih narodov s sedežem na Dunaju. UNIS na Dunaju ima tudi svojo službo za obiskovalce, ki izvaja redne vodene oglede po Dunajskem mednarodnem centru, ki ga na leto obišče okoli 50.000 ljudi.

Trgovinsko pravo

Oddelek za mednarodno trgovinsko pravo je sekretariat za Komisijo Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL), ki se ukvarja s pospeševanjem svetovne trgovine preko tega, da usklajuje pomembne nacionalne predpise.

Begunci

Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) je odprl svojo pisarno na Dunaju leta 1951, in sicer na ustanovitveno leto te agencije. UNHCR nadzoruje implementacijo pomembnih azilnih zakonov v Avstriji z Ženevsko konvencijo o statusu beguncev in svetuje vladam pri reševanju begunskih vprašanj. Med drugim tudi sodeluje z nevladnimi organizacijami, ki pomagajo beguncem in iskalcem azila.

Varovanje okolja

Program Združenih narodov za okolje (UNEP) znotraj sistema Združenih narodov rešuje okoljska vprašanja in ima sedež v Nairobiju v Keniji. Pisarna UNEP na Dunaju se povezuje z mednarodnimi organizacijami v regiji, začasno vodi sekretariat Karpatske konvencije, upravlja program UNEP za Balkan, koordinira iniciativo za okolje in varnostne zadeve jugovzhodne Evrope ter deluje kot referenčni center UNEP za gorovja.

Mednarodna komisija za zaščito reke Donave (ICPDR) je bila ustanovljena za implementacijo mednarodne Donavske konvencije. Mandat komisije je spodbujanje in koordiniranje trajnostnega in pravičnega upravljanja z vodnimi viri, vključno z njihovim ohranjanjem, izboljšanjem in racionalno rabo vodnih virov za dobrobit vseh držav in prebivalcev donavskega bazena.

Poštna uprava

24. avgusta 1979, samo en dan po odprtju Dunajskega mednarodnega centra, je Poštna uprava Združenih narodov (UNPA) izdala prve znamke ZN v nekdanji avstrijski valuti. Znamke Združenih narodov se sedaj istočasno izdajajo v poštnih uradih v New Yorku, Ženevi in Dunaju. Vsaka izdaja ima posebno oblikovno podlago, vendar različne oznake glede na posamezno lokacijo urada. Človekove pravice, okolje, ogrožene vrste in mir so le nekatere teme, ki so univerzalnega pomena za ljudi po svetu in so bile upodobljene na znamkah UNPA.

Register škode

Register Združenih narodov o škodi povzročeni zaradi gradnje zidu v okupiranih palestinskih ozemljih (UNRoD) je bil ustanovljen od Generalne skupščine Združenih narodov leta 2007 na podlagi svetovalnega mnenja, ki ga je podalo Meddržavno sodišče leta 2004 zaradi pravnih posledic graditve zidu na Zahodnem bregu. Mandat UNRoD je delovati kot register o škodi povzročeni zaradi gradnje izraelskega zidu v okupiranih palestinskih ozemljih, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom.

Slovenija in Združeni narodi

Slovenija je postala članica OZN 22. maja 1992, s potrditvijo Generalne skupščine. S sprejetjem v OZN se je končal proces osamosvajanja naše države, ki je tako postala suverena, neodvisna in mednarodno priznana država. Še pred uradnim sprejetjem v OZN je bila Slovenija sprejeta v Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO), ki deluje v okviru OZN.

Članstvo v OZN pomeni sprejemanje mnogih pomembnih odgovornosti, vendar po drugi strani ponuja številne priložnosti za uveljavitev v mednarodnih odnosih. Slovenija deluje v OZN prek svojih stalnih predstavništev pri sedežu organizacije v New Yorku, Ženevi in na Dunaju.

Slovenija v okviru OZN poleg vprašanj človekovih pravic in mednarodnega prava posebno pozornost namenja vprašanju podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja, reformi Varnostnega sveta in obravnavi razorožitvenih vprašanj. Zlasti je dejavna pri odpravi protipehotnih min, ki po svetu vsako leto zahtevajo veliko žrtev. Leta 1998 je bila tako ustanovljena Mednarodna fundacija za razminiranje in pomoč žrtvam min (ITF) s sedežem v Sloveniji.

Pomemben dogodek za Slovenijo je bilo tudi sprejetje v Organizacijo ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) maja 1992; že od leta 1991 v RS deluje tudi Slovenska nacionalna komisija za UNESCO.

75 let Združenih narodov: Prihodnost, kakršno si želimo, Združeni narodi, kakršne potrebujemo

Publikacija je nastala ob 75-letnici OZN v sodelovanju Društva za ZN za Slovenijo in Ministrstva za zunanje zadeve RS. V prvem delu je predstavljena struktura OZN, mesto Slovenije v OZN in vloga Društva za ZN za Slovenijo. Temu sledi poglavje »75 mejnikov za 75 let OZN«, ki je osrednji del publikacije in bralca vodi po časovnici razvoja mednarodne družbe pod okriljem delovanja OZN. Na koncu sledi predstavitev kampanje UN75.
Prenos

Več informacij o delovanju SLO v OZN je dostopnih na društveni strani www.skupaj-mocnejsi.si.

Agenda 2030

Septembra 2015 je v New Yorku (Združene države Amerike) potekal Vrh Organizacije združenih narodov (OZN) o trajnostnem razvoju, ki je prinesel nove usmeritve razvojnih prizadevanj za naslednjih 15 let – svetovni voditelji so s soglasjem sprejeli Agendo 2030 za trajnostni razvoj.

Vrh je potekal kot zasedanje na visoki ravni Generalne skupščine OZN, kjer so zastopane vse države članice OZN. Za razliko od razvojnih ciljev tisočletja  novo razvojno agendo s 17 cilji trajnostnega razvoja zaznamuje univerzalen pristop do razvoja – cilje trajnostnega razvoja uresničujejo tudi države donatorice razvojne pomoči. Agenda 2030 za trajnostni razvoj je torej agenda za vse, za razvite države in države v razvoju.

Novi cilji na uravnotežen način naslavljajo tri razsežnosti trajnostnega razvoja, ekonomsko, socialno in okoljsko; za njihovo uresničevanje bodo ključna pristna partnerstva relevantnih deležnikov. V veljavo so stopili 1. januarja 2016.

Prostovoljni nacionalni pregled

Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 poziva države članice, naj v okviru mehanizma za spremljanje in poročanje »začnejo izvajati redne in splošne preglede napredka na državni in notranji ravni, za katere dajo pobudo in jih vodijo same« (odstavek 79). Ti nacionalni pregledi bodo služili kot osnova za redne preglede v okviru političnega foruma za trajnostni razvoj na visoki ravni pod okriljem Ekonomskega in socialnega sveta OZN.

Agenda 2030 v odstavku 84 določa, da bo sodelovanje v pregledih političnega foruma za trajnostni razvoj na visoki ravni prostovoljno, pri čemer bodo poročila zajemala razvite države, države v razvoju in številne druge deležnike. Z namenom pospešiti izvajanje Agende 2030 si države v okviru prostovoljnih nacionalnih pregledov izmenjujejo izkušnje, zgodbe o uspehih in izzivih ter pridobljenih novih spoznanjih.

Namen prostovoljnih nacionalnih pregledov je okrepiti politike in vladne ustanove ter aktivirati podporo številnih deležnikov in partnerstev pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja.

Več informacij o ciljih trajnostnega razvoja si lahko preberete v društevni publikaciji CILJI TRAJNOSTNEGA RAZVOJA – Prihodnost, ki jo želimo.