Medtem, ko svet z novim upanjem zre v prihodnost Sirije, so deklice in dečki v tej državi še vedno zaskrbljujoče pogosto žrtve brutalnih posledic neeksplodiranih ubojnih sredstev. Samo decembra lani je UNICEF prejel poročila o 116 otrocih (v poprečju štirje na dan), ki so jih ubila ali poškodovala neeksplodirana ubojna sredstva. Glede na hitro spreminjajoče se humanitarne razmere na terenu pa bi lahko bila ta številka celo podcenjena.

V zadnjih devetih letih je bilo v 14 provincah po vsej državi prijavljenih vsaj 422.000 incidentov, povezanih z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, od katerih se jih je polovica po ocenah končala s tragičnimi žrtvami med otroki. Po vsej Siriji se otroci soočajo s to prežečo, pogosto nevidno in izjemno smrtonosno grožnjo.

Ponovno razseljevanje to nevarnost le še povečuje. Od 27. novembra lani je bilo zaradi zaostrovanja spopadov več kot četrt milijona otrok prisiljenih zapustiti svoje domove. Za te otroke in tiste, ki se poskušajo vrniti na območja, od koder so pobegnili, je nevarnost neeksplodiranih ubojnih sredstev stalna in neizogibna.

Medtem ko se nadaljujejo razprave o prizadevanjih za obnovo države in se mednarodna skupnost pripravlja na pomoč Siriji pri utiranju nove poti za otroke, je nujno, da se nemudoma izvedejo naložbe za zagotovitev varnosti na terenu in odstranitev neeksplodiranih ubojnih sredstev.

Več kot desetletje uničujočih spopadov je v skupnostih po vsej Siriji za sabo pustilo smrtonosne ostanke vojne, vključno s približno 324.000 kosi neeksplodiranih ubojnih sredstev, ki so še vedno razsejani po vsej državi. Ta nevarnost zadeva okoli 5 milijonov otrok, ki živijo na območjih, posejanih z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi in protipehotnimi minami, ki so postali glavni vzrok za smrtne žrtve med otroki v Siriji. Vsak korak, ki ga naredijo otroci, zanje pomeni tveganje, da se odvije nepredstavljiva tragedija.

Ena od teh tragedij je zgodba 12-letnega Abdula, ki sem ga srečal na obrobju mesta Hama. 18. decembra lani je s prijatelji igral nogomet na polju za svojo hišo, ko je eden od njih stopil na svetlikajoč se predmet. Sledila je eksplozija, ki je ubila 15-letnega Mohameda, Abdulovega bratranca, ter ranila Abdula in njegovega 10-letnega brata, ki zdaj okrevata po večkratnih zlomih nog in rok. Brez pomoči ne moreta več hoditi. Oba sta globoko travmatizirana. Tovrstne zgodbe otrok so vse prepogoste.

Abdulova mati je jokala, ko je skušala pripovedovati o tej travmi, in omenila, da so včeraj umrli še trije otroci, ki so v svoje domove prinesli granato, najdeno na otroškem igrišču, ne da bi vedeli, kako smrtonosne posledice lahko ima ta predmet.

In tudi če otroci preživijo te eksplozije, se boj zanje ne konča. Zaradi poškodb in invalidnosti, ki jim za vedno spremenijo življenje, se pogosto ne morejo vrniti v šolo ali pa težje dostopajo do ustreznega zdravstvenega varstva. Tako se soočajo z novo vrsto boja – z bojem proti socialni izključenosti, stigmatizaciji in omejenim možnostim.

Kljub vsemu lahko že danes storimo nekaj, da bo življenje teh otrok vsaj malo bolj znosno. Prizadevati si moramo za bolj učinkovite postopke razminiranja, da bi lahko odstranili smrtonosne ostanke vojne in ponovno poskrbeli za varnost skupnosti. Razširiti moramo izobraževanje o nevarnostih min, da bodo otroci znali prepoznati neeksplodirana ubojna sredstva in se jim izogniti. Zagotoviti moramo celovito podporo preživelim, vključno z zdravstveno oskrbo in rehabilitacijo ter s psihosocialnimi storitvami, da si bodo lahko povrnili dostojanstvo in ponovno zgradili življenje. Tem otrokom smo dolžni ne le prisluhniti, temveč tudi ukrepati. Ni upanja za obnovo Sirije, če je na tleh še vedno toliko uničenja. Sirija ne more preseči te strašne vojne, če bodo otroci še naprej izpostavljeni nevarnostim, ko bodo stopili iz hiše.

Vsak dan brez ukrepanja predstavlja grožnjo za otroke v Siriji. Ti otroci, ki so že vse svoje življenje preživeli v nevarnosti, si zaslužijo, da preostanek življenja preživijo na varnem.

Vir: Slovenska fundacija za UNICEF