Marca 2011 so v okviru revolucionarnega gibanja Arabska pomlad v Siriji izbruhnili protesti proti takratnemu predsedniku Bašarju al-Assadu. Protestniki so zahtevali konec avtoritarnega režima ter vzpostavitev svobodne demokratične družbe. Za nasilno zatiranje demonstracij je sirska vlada uporabila policijske, vojaške in paravojaške sile. Še istega leta so se začele oblikovati opozicijske milice in do leta 2012 je konflikt prerasel v sedaj več kot desetletje dolgo državljansko vojno, ki je vzela na več sto tisoč življenj. Več milijonov Sircev se je bilo prisiljeno izseliti iz države, OZN pa opozarja tudi na neznano usodo več deset tisoč uradno pogrešanih vojnih ujetnikov. Vojna je prav tako povzročila ekonomsko krizo, vsesplošno pomanjkanje in popolnoma uničeno infrastrukturo. Preživeli se soočajo tako z boleznimi, poškodbami kot tudi hudimi posttravmatskimi stresnimi motnjami, brez ustrezne zdravstvene oskrbe.
Vojno je podprlo ogromno število zunanjih akterjev s financiranjem in oboroževanjem bojnih sil. Sirija je med državljansko vojno postala središče geopolitičnih konfliktov, predvsem med Izraelom in Iranom ter Rusijo in Turčijo. V konflikt so se vključile tudi ZDA ter njene zaveznice – Velika Britanija, Francija, Avstralija, Kanada in druge. Zelo pomembno vlogo je imel strateški zaveznik Iran, ki je sirski vladi zagotavljal logistično, tehnično in finančno podporo, hkrati pa sodeloval tudi pri usposabljanju vojaških in paravojaških sil.
Tako Združeni narodi kot tudi druge organizacije že dlje časa opozarjajo na vojne zločine in hude kršitve človekovih pravic, do katerih je prišlo v času vojne. Zaradi brutalne avtoritarne vlade so najvišjo ceno konflikta, kot vedno, plačali državljani. Predsednik Mednarodne komisije za Sirijo Paulo Pinheiro izpostavlja: »Oportunistično tuje financiranje, orožje in ostala podpora sprtim stranem je prililo le olje na ogenj. Ker konflikt traja že toliko časa brez odločnega ukrepanja skupnosti držav kot celote, se je močno razširila tudi kultura nekaznovanja za storjene zločine.«
Ali bodo storilci odgovarjali za zagrešene vojne zločine?
Večkrat se je že postavilo vprašanje odgovornosti sirskih uradnikov ter drugih udeleženih pred mednarodnim kazenskim sodiščem v Haagu (ICC). Dolgo časa ni bilo na ICC mogoče vložiti tožbe zoper sirske vojne akterje, saj Sirija ni podpisnica Rimskega statuta, s katerim je bilo ustanovljeno Mednarodno sodišče. Tako Mednarodno sodišče ni imelo sodne pristojnosti nad zločini, izvršenimi na območju Sirije. Vendar pa je v letu 2019 ICC sprejel pomemben precedens, s katerim se je nekaterim žrtvam odprla pot, po kateri bi lahko storilce vojnih zločinov pripeljali pred roko pravice.
V primeru Rohinga je sodišče odločilo, da kljub temu da Mjanmar – kjer naj bi se genocid nad ljudstvom Rohinga izvajal – ni podpisnica Rimskega statuta, je do dela domnevnega zločina prišlo v Bangladešu, kamor so begunci pribežali iz Mjanmara, kar Sodišču podeljuje pristojnost za odločanje v primeru.
Prve tožbe zoper sirsko vlado so bile vložene na temelju omenjenega precedensa. Sirija namreč ni pogodbenica Rimskega statuta, vendar pa je Jordanija, kamor so begunci iz izvorne države pobegnili.
Sedmi člen Rimskega statuta podeljuje Mednarodnemu sodišču med drugim pristojnost za zločine proti človeštvu, med katere spada tudi deportacija in prisilna preselitev prebivalstva. Prisilna razselitev pomeni izgon ali uporabo drugih prisilnih dejanj za odstranitev iz območja, na katerem osebe zakonito bivajo, brez razlogov, ki bi bili dovoljeni po mednarodnem pravu.
Tožbe vložene na ICC vključujejo dokaze o sirskih žrtvah, ki so bile prisiljene pobegniti v Jordanijo zaradi napadov in ustrahovanj s strani sirske vlade in milic, ki jih podpira Iran. Zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi so bili dokazi vloženi anonimno. Vsebujejo navajanja o neselektivnem bombardiranju, streljanju, usmrtitvah, samovoljnih aretacijah in pridržanjih, pretepanju in drugimi zlorabami, iskalnimi operacijami in nasilnim zatiranjem pravice do svobodnega izražanja. Izpostavljeni so tudi sistematični napadi na mesta, s strani milic, ki jih podpira Iran, skupaj z oboroženimi silami sirske vlade.
V primeru uspešnih tožb, bi tako lahko prvič za vojne zločine v Siriji odgovarjali tudi iranski uradniki. Do sedaj namreč ni bilo posvečeno veliko pozornosti pravni odgovornosti tujih vpletenih držav za intenzivno posredovanje v sirskem konfliktu.
Na takšen način počasi prihaja do premikov v pravo smer pri iskanju odgovornih za povzročen teror nad preživelimi in umrlimi sirskimi državljani. Kljub temu pa glavni akterji v tej uničujoči vojni, v kateri so zopet glavno vlogo odigrali ekonomski interesi, verjetno nikoli ne bodo odgovarjali za grozodejstva, ki so uničila življenja milijonom civilistov.
Avtorica: Ana Mestinšek Mubi
Viri:
https://www.voanews.com/a/middle-east_un-report-points-continuing-war-crimes-syria/6202220.html
https://www.britannica.com/event/Syrian-Civil-War
