Hrana je v središču našega obstoja: omogoča preživetje, spodbuja rast prebivalstva, zagotavlja delovna mesta in nam pripomore pri obvladovanju planeta. Vendar pa te koristi vedno bolj odtehta škodljivo dejstvo, da proizvodnja hrane predstavlja tretjino vseh antropogenih emisij toplogrednih plinov. Slednje povzroča ne le podnebno krizo, temveč vse bolj prispeva k naši nezmožnosti uspešnega uresničevanja vseh 17 ciljev trajnostnega razvoja.
Glasgowska deklaracija o hrani in podnebju (The Glasgow Food and Climate Declaration) si je zadala zmanjšati količine emisij toplogrednih plinov povezanih s hrano tako, da pritegne lokalne vlade da se povežejo z vsemi relevantnimi deležniki pri oblikovanju trajnostnega prehranskega sistema, ter poziva nacionalne vlade k njihovemu ukrepanju. Osredotočenost na lokalne samouprave izhaja iz dejstva, da je na ta način najlažje povezati različne sektorske politike, saj omogoči aktivno uporabo orodij, kot so javna naročila, prostorski predpisi in načini preprečevanja odpadne hrane.
Razprava o Deklaraciji bo potekala novembra v Glasgowu v sklopu 26. zasedanja Sveta pogodbenic – COP26 – in predstavlja ključno priložnost za umestitev hrane v središče globalnega odziva na perečo problematiko podnebnih sprememb. Vse bolj očitno postaja dejstvo, da mora pot k doseganju Pariškega sporazuma iz leta 2015 voditi skozi “prehrambena vrata”.
Zakaj so prehranski sistemi tako pomembni za nas in planet?
Glavni viri emisij toplogrednih plinov, povezanih s hrano, izvirajo iz proizvodnje, kar vključuje mikrobiološke procese v zemlji, kurjenje goriv za pogon kmetijske opreme, gnojila ter živinorejo.
Prevoz in skladiščenje hrane sta druga največja dejavnika onesnaževanja živilskega sistema, saj gospodinjstva običajno porabijo veliko energije za hlajenje živil in nakup izdelkov uvoženih iz daljnih krajev.
Eden glavnih razlogov, da je meso veliko manj trajnostno za planet, kot na primer leča, predstavlja dejstvo, da živinoreja potrebuje ogromno svoje hrane, živali same spuščajo toplogredne pline kot je metan, njihovo procesirano meso pa je potrebno nenehno hladiti. Nadalje, odpadki hrane terjajo ogromno energije in spodbujajo kopičenje metana na odlagališčih. Skupno strateško oblikovanje metod za odpravo prekomernih emisij je ključnega pomena za boj proti podnebnim spremembam in zato tvori osrednji del Deklaracije.
Poleg neposrednega izpuščanja toplogrednih plinov, naši dosedanji prehranski sistemi predstavljajo glavni vzrok številnih drugih svetovnih izzivov, vključno z izgubo biotske raznovrstnosti, lakoto in podhranjenostjo, naraščajočo javno zdravstveno krizo ter socialno-ekonomsko neenakostjo. Ekstremne neenakosti so razširjene po celotnem prehranskem sistemu in marginalizirajo skupnosti z nizkimi dohodki, žrtve rasizma, prisilne migrante zaradi podnebnih sprememb ali konfliktov, ljudi s prekarnim pravnim statusom in mnoge druge ranljive skupine. Poleg tega je veliko le-teh izkoriščenih za njihovo delo, zlasti v živilski industriji.
Zgolj prehranski sistem, ki teži k doseganju vseh ciljev trajnostnega razvoja, lahko nudi učinkovite strategije za pospešitev podnebnih ukrepov. Slednje bi tudi omogočilo številne koristi, povezane s spodbujanjem biotske raznovrstnosti, obnavljanjem in odpornostjo ekosistemov, pravičnostjo, dostopom do zdrave in trajnostne prehrane ter dostojno preživetje delavcev v živilski industriji.
Potrebno je razumeti, da dosega trajnostnega in pravičnega prehranskega sistema predstavlja velik izziv, saj terja sodelovanje vseh relevantnih deležnikov, predvsem delavcev v živilstvu, predstavnikov civilne družbe, raziskovalcev, žensk in zlasti mladih. Časovni zamiki, birokratski postopki in financiranje predstavljajo zgolj možne potencialne ovire za dosego trajnostnega prehranjevalnega sistema. Povpraševanje in izbira potrošnikov se prav tako ne bosta spremenili čez noč, zato je vedno bolj potrebno oglaševanje predvsem živil iz lokalnih virov, spodbujanje manjše porabe mesa ter večjo uporabo trajnostne embalaže.
Kaj lahko naredimo mi?
Do novembra je čas za okrepitev ozaveščenosti o Glagowski deklaraciji in s tem čas za poziv vladam in drugim deležnikom k ukrepanju. Številčnost podpornikov in partnerjev Deklaracije povečuje možnost, da vlade in drugi deležniki podpišejo Deklaracijo in sprejmejo ukrepe. V Sloveniji je doslej postala podpornica Deklaracije le ena organizacija, Umanotera.
Mednarodne mreže podnacionalnih vlad, agencije OZN in nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s prehranskimi sistemi in podnebnimi spremembami lahko postanejo partner ali podpornik Glasgowske deklaracije in izrazijo interes na sekretariat@glasgowdeclaration.org.
Pandemija COVID-19 je med drugim pokazala na možnost in koristi sodelovanja med različnimi deležniki na številnih področjih pri spopadanju z globalnimi izzivi, kot je podnebna kriza. S tem je ustvarjanje integriranih prehranskih sistemov torej resnična možnost – ne zgolj idealističen predlog.
Viri: Glasgow Declaration, Nourish Scotland
Avtorica: Tina Travnik
