V južnem predelu Madagaskarja več kot milijon ljudi trpi za pomanjkanjem hrane. Po mnenju Svetovnega programa za hrano (WFP) bo to prva lakota v zgodovini, ki jo bodo neposredno povzročile podnebne spremembe. Regija se namreč že več let spopada s hudo sušo, ki lokalnim prebivalcem onemogoča normalno pridelovanje hrane.
Madagaskar ima sicer specifično podnebje – od maja do oktobra je tam sušno obdobje, novembra se praviloma začne sezona dežja. Po besedah Alice Rahmoun, predstavnice WFP, ki je pred kratkim obiskala območje južnega Madagaskarja, pa zaradi okoljskih sprememb dežja v nekaterih predelih ni bilo že tri leta, kar je prekinilo običajen poljedelski cikel in povzročilo pomanjkanje hrane. Tudi morebitna krajša deževna obdobja ne zadoščajo za normalno kmetovanje, saj rastline ne dobijo dovolj vode za normalno rast, poljedelci pa tako ostanejo brez pridelka in hrane. Rouhmanova za primer krize opisuje posušena polja s popolnoma suhimi, rumeno rjavimi rastlinami paradižnikov.
Normalno življenje na Madagaskarju je torej popolnoma prizadeto, situacija pa zaskrbljujoča na več ravneh. Ljudje iz najbolj prizadetih področjih so prisiljeni v izredne načine preživetja – prehranjujejo se s kobilicami in žuželkami, kar je izjemno tvegano in lahko povzroča zastrupitve, ter z listi kaktusa, ki so sicer namenjeni živini. V zadnjem času pa celo kaktusi zaradi suše odmirajo, kar prebivalce spravlja v še večji obup. Začeli so tudi prodajati živino, v zameno za denar za hrano, medtem ko so si prej z živino lahko hrano pridelali sami. Prav tako prodajajo imetje, celo hiše, in otroke umikajo iz šol, da si z denarjem za šolanje lahko privoščijo hrano. Za dodaten zaslužek nekateri otroke celo vključujejo v delovni proces, kar usodno vpliva na njihovo prihodnost.
Kriza na Madagaskarju seveda zahteva pozornost in ukrepanje mednarodne skupnosti. WFP že sodeluje z madagaskarsko vlado in z različnimi humanitarnimi institucijami, skupaj pa zagotavljajo pomoč prebivalcem na dva načina. Prvi je neposreden – več kot 700 000 ljudem vsakodnevno zagotavljajo osnovne pakete hrane, ki vključujejo tudi prehranska dopolnila proti podhranjenosti. Drugi način je bolj dolgoročen – z različnimi projekti razvijajo načine za boljše odzivanje na podnebne spremembe oz. na sušo. To vključuje npr. namakalne sisteme in pogozdovanje, kar bo kmetovalcem omogočilo lažje spopadanje s podnebno krizo in v bodoče preprečilo množično lakoto. WFP je za omenjene projekte namenil že več kot 70 milijonov dolarjev, zato trenutno išče nove partnerje, ki bi sofinancirali iskanje odgovorov na podnebne spremembe.
Situacija na Madagaskarju v širšem kontekstu bo zelo relevantna tema tudi na mednarodni podnebni konferenci COP26, ki se začne to nedeljo v Glasgowu. António Guterres, generalni sekretar OZN, je konferenco označil kot zadnjo priložnost za rešitev umirajočega planeta in s tem prihodnosti vseh nas. Države morajo poleg zaščite najranljivejšega prebivalstva s skupno močjo preprečiti nadaljnje negativne podnebne spremembe, obenem pa se bolje pripraviti na njihove posledice in oblikovati uspešnejši odziv na krize, kakršna je trenutno na Madagaskarju, ki so glede na sedanje, zaskrbljujoče napovedi šele začetek.
Avtorica: Natalija Tišler
Vir: UN News
