Evropska
unija (EU) je zaželena destinacija mnogih beguncev, ki želijo doseči boljše
življenje zase in za svoje najbližje. Tako kot vsako drugo področje priseljevanja si tudi države članice
EU želijo imeti pravico do suverenosti odločanja, kdo in pod kakšnimi pogoji
lahko pride in prebiva v njihovi državi. Države članice EU se tako soočajo z
izzivom, da na svoj trg dela za nekatere deficitarne poklice privabijo ljudi iz
držav tretjega sveta in tako zapolnijo kadrovske luknje, hkrati pa odvrnejo
vse, ki jih vidijo le kot izkoriščevalce svojih socialnih sistemov. Zaradi
pomanjkanja porazdelitve odgovornosti med državami članicami je zato za Unijo
ključnega pomena učinkovita skupna migracijska politika, saj je ena od štirih
svoboščin v EU tudi prosti pretok ljudi (vključujoč prebivanje, zaposlitev in
izobraževanje). EU že dolgo poskuša oblikovati in uveljavljati azilno politiko,
vendar imajo države članice zelo različne poglede na sprejemanje beguncev, kar
posledično nakazuje, da je pred Unijo še dolga in zapletena pot do kompromisa
(Timothy, 2005). Begunci, ki so zapustili domovino, v Evropo večinoma prihajajo
čez Sredozemsko morje v Španijo, Italijo, Grčijo in na Malto. Te države so
postale tako imenovani branilci zunanjih meja EU (schengenski sistem), hkrati
pa so gostili begunce in obravnavali njihove prošnje za azil v skladu z
evropsko zakonodajo (Dublinska uredba) (SouthEUSummit, 2019).
Problem
je v tem, da so navedene države pogosto le tranzitne, saj večina beguncev želi
v bogatejše severno in zahodnoevropske države. Države na obrobnih mejah EU +niti
nimajo dovolj sredstev (človeških ali finančnih) za obravnavanje tako velikega
števila beguncev. Države članice EU, ki sprejmejo največ beguncev, si zato močno
prizadevajo za boljšo porazdelitev bremena, ki kljub odločitvi o obveznih
kvotah azilni sistem še vedno ne deluje uspešno. Največji izziv za EU je bil
leta 2015, ko se je odprla tako imenovana balkanska begunska pot (Amnesty
International, 2015). Nezmožnost EU, da bi učinkovito rešila problem, ki
presega kratkoročne rešitve, je privedla do velike politične krize, ki je
pokazala, da je treba omejiti migracije in razbremeniti najbolj obremenjene
države članice EU. Begunska kriza je tako postavila pod vprašaj delovanje Dublinske
uredbe. Posledično se v članku poraja teza, da je reforma Dublinske uredbe
nujna za uspešno skupno evropsko azilno politiko. Metoda, uporabljena v tej
kratki analizi, je zgodovinska in študijska. Analiza se osredotoča tudi na
pravne vidike, ki bi lahko izboljšali dublinsko uredbo in načelo solidarnosti,
ki bi lahko zagotovilo pravičen in jasen mehanizem za premestitev prosilcev za
azil.
Čeprav se je EU s povečanim pritokom beguncev soočala že v letih razpada Jugoslavije, je zadnja in hkrati najbolj množična begunsko-migrantska kriza EU povsem presenetila. Migracijska kriza je razkrila vse pomanjkljivosti EU kot globalnega in homogenega akterja ter slabosti skupne reforme potrebne azilne in migracijske politike EU, da bi se lahko uspešno spopadla z enim največjih izzivov od svojega nastanka. EU si nenehno prizadeva za vzpostavitev funkcionalne azilne politike vse od začetka 90. let prejšnjega stoletja, kar je privedlo do podpisa Dublinske konvencije (1990), Uredbe Dublin II (2003) in Dublin III (2013) (CIDOB , 2015). Temeljno načelo dublinske uredbe je, da je vsaka država članica tista, ki ima glavno vlogo pri vstopu prosilca v EU in je tako odgovorna tudi za preučitev njegove prošnje. Kljub temu, da zadnja Dublinska uredba iz 2013 izboljšuje učinkovitost, ki temelji na sistemu zgodnjega opozarjanja na krize in zagotavlja brezplačno pravno pomoč, še vedno kaže slabosti pri delovanju v posebnih situacijah, ko so sprejemne zmogljivosti držav članic pod velikim pritiskom (Evropska komisija, 2014, str. 7).
Avtor: Marko Miladinović
Viri in literatura:
Amnesty International. (2015). Balkan: Begunce in migrante pretepa policija, ujeti so v negotovosti, EU jih pušča na cedilu. Dostopno prek https://www.amnesty.si/balkanska-pot
CIDOB. (2015). Dublin doesn’t Work? Dostopno prek https://www.cidob.org/en/publications/publication_series/notes_internacionals/n1_135_por_que_dublin_no_funciona/why_dublin_doesn_t_work
Evropska komisjia. (2014). Skupni evropski azilni sistem. Dostopno prek https://ec.europa.eu/home-affairs/sites/homeaffairs/files/e-library/docs/ceas-fact-sheets/ceas_factsheet_sl.pdf
SouthEUSummit. (2019). The First Ports of Call in Italy, Greece, and Cprus. Dostopno prekhttps://southeusummit.com/europe/the-first-ports-of-call-in-italy-greece-and-cyprus/
Timothy, H. (2005). European asylum policy. ECONSTOR. Dostopno prek https://www.econstor.eu/bitstream/10419/33335/1/498937216.pdf
