Pandemija je za vse nas, zlasti ženske, opomnik, da nas tradicionalne ideje
“varnosti”, ki poganjajo orožarsko industrijo, ne morejo zaščititi
pred nevarnostmi in izzivi, s katerimi se pogosto soočamo.
Že pred pandemijo je bil delež žensk, zaposlenih v ranljivih gospodarskih
sektorjih, prevelik. Hkrati so nosile tudi breme neplačanega skrbstvenega in
gospodinjskega dela. S pandemijo COVID-19 so se ženske, ki predstavljajo 70
odstotkov svetovne delovne sile v zdravstvu, znašle v prvih bojnih vrstah,
četudi so številne druge ženske izgubile vsakdanji kruh in prevzele več
gospodinjskega dela.
Pandemija bo še dodatnih 47
milijonov žensk in deklet potisnila v skrajno revščino. Stopnja nasilja v
partnerskem odnosu, ki ga večinoma izvajajo moški nad ženskami, je v grozljivi
“senčni pandemiji” vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti
skokovito narasla. Milijoni žensk se zdaj soočajo z večjim tveganjem
pohabljanja njihovih spolnih organov, porok v mladoletnosti ali smrti
mater, ki bi se lahko preprečile.
Skratka, virus je razkril, da razlike med spoloma ne samo vztrajajo, ampak
se tudi povečujejo, kar ogroža desetletja napredka, še posebej, če se ženske še
naprej izključuje iz oblikovanja odziva na
pandemijo.
Okrevanje po pandemiji mora pomeniti krepitev socialne in ekonomske varnosti žensk, tudi z večjimi naložbami
v zdravstvo, izobraževanje in sisteme socialne zaščite, ki spodbujajo enakost
spolov.
Toda varnost in dobro počutje navadnih ljudi v preteklosti ni bilo tako
pomembno kot ožja, militarizirana ideja “varnosti”, zaradi katere odločevalci
še vedno porabljajo ogromne količine denarja za ustvarjanje presežnih zalog
orožja. Generalni sekretar Združenih narodov je na začetku pandemije pozval k
globalnemu premirju, vendar se je večina sprtih strani še naprej borila, mednarodna
trgovina z orožjem pa je ostala tako
aktivna
kot kadarkoli po hladni vojni.
Kljub temu nas vse to orožje
ni približalo miru. Ustvarilo je le nezaupanje, poslabšalo odnose med državami in povečalo
svetovne napetosti.
Za napredek bo treba sprejeti širšo vizijo varnosti – takšno, ki zmanjšuje
odvisnost od vojaške oborožitve, hkrati pa upošteva našo skupno človečnost in
priznava opolnomočenje žensk kot ključno gonilo trajnostnega miru in razvoja.
Te ideje niso nove. Združeni narodi so si že ob ustanovitvi kot osrednji
cilj postavili zniževanje vojaških proračunov.
Kljub temu se omenjenemu problemu v zadnjem desetletju posveča vse manj
pozornosti. Napihnjeni vojaški proračuni so bili v središču
svetovne pozornosti večino hladne vojne. Toda v vseh letih od njenega konca je razmeroma malo
ljudi izrazilo zaskrbljenost, ko so se vojaški izdatki več kot podvojili. Leta 2020 so dosegli 1.981
milijard ameriških dolarjev, kar pomeni približno 252 ameriških dolarjev na osebo v
enem letu. Za primerjavo: v letu 2018 je bilo za dvostransko pomoč porabljenih
le 115,95 ameriških dolarjev na osebo, od tega je bilo pičlih 0,2
odstotka
neposredno namenjenih organizacijam za pravice žensk – gre za odstotek, ki se v
zadnjem desetletju ni spremenil.
Pandemija nam je ponudila redko priložnost, da svoj pristop k varnosti
»ponastavimo« na način, ki spodbuja tudi enakost spolov. Kot dve voditeljici Združenih
narodov, ki si prizadevava za razorožitev in enakost spolov, verjameva, da se
morajo zgoditi tri stvari.
Prvič; ne smemo se ustrašiti težkih vprašanj. Čigava varnost je zaščitena z
modernizacijo ali širitvijo orožja, kot so jedrske bombe, ki bi povzročile
katastrofo z nesorazmernim vplivom na ženske in dekleta, če bi jih uporabili?
Da bi končali našo svetovno zasvojenost z orožjem, morajo odločevalci uporabiti
bolj k človeku usmerjen pristop k varnosti, pri čemer se morajo zavedati, kako
države že stoletja stremijo k razoroževanju, da se zaščitijo, pazijo druga na
drugo in preprečijo nepotrebno človeško trpljenje. To bo zahtevalo politično
voljo in oživitev diplomacije namesto vlaganj v ogromne vojske.
Drugič; glasove, ki pozivajo k prenehanju nebrzdane militarizacije, je
treba jemati resno. Številne ženske organizacije že več kot stoletje
nasprotujejo neobrzdanim vojaškim izdatkom, medtem ko so bila feministična
gibanja ključna za kritično preučitev, ali so naložbe naših vlad v krepitev
varnosti dejansko imele nasprotni učinek. One so del večgeneracijskega
in večsektorskega pogona sprememb. Ta sporočila moramo slišati glasno in jasno ter
ustvariti pogoje za njihovo vključitev v oblikovanje politik.
Tretjič; naši izvoljeni predstavniki morajo nekaj ukreniti, da se preneha
zapravljati toliko denarja za orožje. Če naši voditelji namesto tega dajo
prednost naložbam v socialno zaščito, kot je enak dostop do kakovostne
zdravstvene oskrbe in izobraževanja za vse, nas lahko približajo doseganju ciljev trajnostnega
razvoja,
vključno z enakostjo spolov. Takšne naložbe je treba gledati takšne, kot so:
polog, da bodo naše družbe bolj odporne, enake in varne.
Med 10. aprilom in 17. majem zaznamujemo deseto obletnico Svetovnih
dne akcije na področju vojaške porabe (angl.
Global Days of Action on Military Spending). Vlade bi morale izkoristiti to
priložnost in objaviti konkretne zaveze, da bodo začele preusmerjati sredstva v
bolj mirno in varno prihodnost, ki koristi nam vsem.
To ni utopični ideal, ampak uresničljiva nujnost.
Avtorici: ga. Izumi Nakamitsu, visoka predstavnica ZN za razorožitev, in ga. Phumzile Mlambo-Ngucka, izvršna direktorica Agencije ZN za enakost spolov in opolnomočenje žensk
Vir: Informacijska služba ZN na Dunaju
